Razlika ni v osebnosti, temveč v biologiji možganov. Ljudje z izrazito kognitivno aktivnimi umi zaznavajo in obdelujejo več signalov hkrati: zvoke, izraze na obrazih, premike, čustva v prostoru. Njihovi možgani delujejo kot odprtih sto zavihkov hkrati. To je dar – a tudi breme. Takšno procesiranje porablja ogromno energije.
Zato ti ljudje postanejo selektivni pri dražljajih. Ne zato, ker ne marajo ljudi. Ampak zato, ker je fokus krhek vir. Kar hrup izčrpa, tišina povrne. Ko se um umakne v mir, se ne zapira – obnavlja se. Tišina deluje kot polnilec baterij. In prav zato jo visoko zaznavni posamezniki potrebujejo bolj kot drugi.
Težava? Družba to pogosto razume narobe. Umik se zamenja za ego. Mir za hladnost. Tišino za nadutost. V resnici pa gre za samoregulacijo – zrel način, kako telo in um ohranjata ravnovesje v svetu, ki nikoli ne utihne.
Če te tišina naredi močnejšega, jasnejšega, bolj prisotnega – to ni slabost. To je signal, da poznaš svoj sistem.
skrivnostna.si
