Na družbenih omrežjih smo naleteli na zapis slovenskega bioterapevta o sreči. Ker je vreden branja in tudi razmisleka, ga z veseljem delimo med naše bralce:
“Zelo se me je dotaknil primer sluma v Mumbaju, ki smo ga kot skupina obiskali. Gre za osrednje smetišče, kamor vozijo večino odpadkov tega 20-milijonskega mesta. Na tem smetišču, velikem približno kilometer in pol, živi več kot milijon ljudi. Poskušajo iz vsega, kar zavržejo tisti, ki imajo nekoliko več, izločiti vse, kar je mogoče reciklirati in prodati, večinoma kitajskim podjetjem. Na kupih odpadkov so si iz kartona in pločevine zgradili bivalne prostore, ki imajo celo številke. Plačujejo celo majhen davek od tega, kar prodajo. Oblasti so jim uredile nekaj osnovne infrastrukture, nekaj stranišč in pipe z vodo, a na eno stranišče pride kar 700 prebivalcev smetišča. Povedali so nam, da zaradi škodljivih snovi devetdeset odstotkov odraslih umre za rakom. Fascinantno pa je, da se otroci razposajeno igrajo med smetmi in delujejo enako srečni kot pri nas, saj se ne zavedajo, da zunaj njihovega sveta obstaja še kaj več.
Hvaležni so za to, kar imajo, kljub za nas grozljivim pogojem so si ustvarili ravnovesje in miselnost, ki se zavestno odloča za veselje, ne glede na življenjske izzive. Sreča je pogosto napačno razumljena. Veliko ljudi verjame, da je sreča nekaj, kar najdemo ali dosežemo v ljubezni, bogastvu, odnosih ali dosežkih. V resnici pa je sreča odločitev. Je odnos in miselnost, ki ju gradimo v svoji notranjosti. Življenje je polno izzivov. So trenutki veselja in trenutki žalosti, trenutki uspeha in trenutki neuspeha. Vendar pa je v vseh teh trenutkih ena stvar, nad katero imamo nadzor, in to je naš odziv na okoliščine. Zato sreča ni odvisna od tega, kar se nam dogaja, ampak od tega, kako se odločimo odzvati in kakšen odnos ter miselnost gojimo znotraj sebe. Življenje morda ni vedno popolno ali takšno, kot si zamišljamo, da bi moralo biti, vendar imamo kljub temu moč, da smo srečni, ne glede na to, kaj nam pride na pot.
Sreča je izbira, ki jo sprejemamo vsak dan. Veliko ljudi čaka, da bo sreča prišla iz popolnih okoliščin, v upanju, da bodo, ko dosežejo določen cilj, kupijo določen predmet ali srečajo določeno osebo, končno srečni. Vendar sreča ni cilj, ki ga lahko dosežemo z zunanjimi dosežki ali posestmi. Sreče ne najdemo v stvareh, ki se nam zgodijo, temveč v tem, kako se odločimo odzvati na to, kar nam življenje ponudi.
Ključ do tega, da ostanemo srečni v življenju, leži v naši sposobnosti, da izbiramo veselje, ne glede na to, kaj se dogaja okoli nas. V življenju se pogosto znajdemo v situacijah, ki so povsem izven našega nadzora. Naj bo to bolezen, nesrečna ljubezen, neuspehi … Ne moremo vplivati na to, kako se obnašajo drugi, niti ne moremo preprečiti, da bi nastale zahtevne okoliščine. Vendar pa imamo popoln nadzor nad tem, kako se odzovemo na te situacije. Ko se soočimo z neuspehom ali nesrečno ljubeznijo, lahko izberemo, ali to vidimo kot oviro ali kot priložnost za rast. Ko prejmemo kritiko, se lahko odločimo, ali nas bo porazila ali pa bomo iz nje pridobili dragocene lekcije in postali boljši. Ko nas razočaranje doleti, imamo možnost izbire, ali obtičimo v frustraciji in žalosti ali pa iščemo nove priložnosti, ki jih prinaša situacija, ki se ni izšla po naših načrtih, kot smo pričakovali. Ta premik se začne z zavedanjem, da sreče ni treba odlagati na boljši čas. Ni nam treba čakati, da se vse postavi na svoje mesto, preden si dovolimo občutiti veselje.
Ključni vidik te miselnosti je praksa sprejemanja. Ko sprejmemo, da ne moremo nadzorovati vsega, se osvobodimo pritiska, da bi iskali popolnost ali nenehno lovili srečo skozi zunanja sredstva.
Sprejemanje nam omogoča, da priznamo sedanji trenutek brez odpora in s tem ustvarimo prostor, da sreča steče. Ko sprejmemo življenje takšno, kot je, z vsemi njegovimi vzponi in padci, prenehamo boj proti resničnosti in začnemo objemati tisto, kar lahko nadzorujemo.
Izbirati srečo pomeni tudi prevzeti odgovornost za svoje čustveno stanje. Ne moremo kriviti drugih, partnerja, naše službe ali naših okoliščin za našo srečo ali njeno odsotnost. Pogosto na terapijah slišim: »Če bi ti bil drugačen/bila drugačna, bi jaz bil srečen«. Čeprav zunanji dejavniki lahko vplivajo na to, kako se počutimo v določenem trenutku, je na koncu samo od nas odvisno, kako se bomo odzvali. Ne čakamo več, da nas osrečijo drugi ali da nam življenje ponudi popolne okoliščine. Namesto tega ustvarjamo srečo znotraj sebe z izbiro, kako se bomo odzvali. S preusmeritvijo miselnosti in sprejetjem moči izbire odklenemo sposobnost doživljanja sreče, ne glede na to, kaj nam življenje prinese.
Hvaležnost je eno najmočnejših orodij, ki jih imamo za gojenje trajne sreče v svojem življenju. Ima moč, da spremeni našo miselnost, preoblikuje naše poglede in odpre vrata večjemu veselju. Hvaležnost ni zgolj reči hvala, ko se zgodi nekaj dobrega, temveč pomeni gojiti globoko, namerno cenjenje vsega, kar nam življenje ponuja, bodisi velikega bodisi majhnega. Ko sprejmemo naravnanost hvaležnosti, začnemo na življenje gledati drugače, kot na prostor, poln obilja, veselja in priložnosti, ne glede na naše okoliščine.
Prvi korak k sprejetju hvaležnosti je razumevanje, da je to izbira, podobno kot sreča. Ni nekaj, kar se zgodi po naključju ali je odvisno od tega, kar imamo ali nimamo.
Hvaležnost nam omogoča prepoznati darove, ki so že prisotni v našem življenju, a jih pogosto prezremo, ko si prizadevamo za več. Pomaga nam spoznati, da sreča ni v iskanju materialnega bogastva ali prihodnjih dosežkov, temveč v cenjenju tega, kar že imamo. Bolj ko se osredotočamo na darove v svojem življenju, bolj začnemo opažati obilje, ki že obstaja okoli nas. To je, kot da prižgemo luč v temni sobi. Začnemo opažati stvari, ki so bile ves čas prisotne, a skrite v senci. Ko se osredotočimo na to, za kar smo hvaležni, tudi v trenutkih izzivov, postanemo bolj sposobni premagovati težave in ohranjati notranji mir. Hvaležnost tako ni le ključ do sreče, temveč tudi temelj naše notranje moči.
Zamenjava negativnih misli s spodbudnimi mislimi je prvi korak. Tukaj nastopi moč namernega razmišljanja. Ko negativno misel zamenjamo s pozitivno, ustvarimo nove nevronske poti v možganih, ki imajo tudi v starosti sposobnost nevroplastičnosti. To pa krepi občutke lastne vrednosti in optimizem. Namesto da bi razmišljali: »Nikoli mi ne bo uspelo«, lahko to misel nadomestimo z: »Sposoben sem doseči uspeh in storil bom potrebne korake, da dosežem svoje cilje s časom.« Ta premik v razmišljanju preoblikuje možgane tako, da se naravno nagibajo k bolj pozitivnim in opogumljajočim mislim.
Dobro je razumeti, da ravnovesje v življenju ne pomeni popolnosti. Eden pomembnejših vidikov ravnovesja je ohranjanje notranjega ravnovesja. Zlahka se ujamemo v vrtinec življenjskega vrveža, še posebej, ko se kopičijo odgovornosti in zunanji pritiski. Vendar brez zdravega duha in čustvene stabilnosti težko ostanemo srečni. Stres je v malih odmerkih generator napredka, v velikih pa nas uničuje fizično in psihično in vodi v izgorelost. Meditacija in sproščanje nam pomagata obvladovati stres in povečujeta našo odpornost na pritiske. Ko ne rastemo, tvegamo stagnacijo, ki lahko vodi v nezadovoljstvo ali nesrečo. Osebna rast ni le doseganje poklicnih uspehov ali pridobivanje novih veščin, temveč tudi spoznavanje samega sebe, širjenje zavesti in duhovni razvoj.
Sodoben čas od nas zahteva nenehno postavljanje meja (»deadline«). To pa pomeni nenehni stres. V današnjem hitrem svetu se zlahka preobremenimo z zahtevami drugih, bodisi v službi, v odnosih ali v skupnosti. Vendar pa je ohranjanje zdravih meja bistveno za zaščito naše sreče. Meje so način, kako zaščitimo svoj čas, energijo in čustveno blagostanje. Naučiti se reči »ne«, kadar je to potrebno, dati prednost lastnim potrebam in si ustvariti prostor za skrb zase, so ključni vidiki ohranjanja ravnovesja. Pri tem se osredotočimo na tisto, kar je resnično pomembno, namesto da nas vlečejo v več smeri zaradi zunanjih zahtev.
Duhovno bogastvo ima prav tako pomembno vlogo pri ohranjanju ravnovesja in sreče. Ne glede na to, ali gre za verske prakse, meditacijo ali preprosto preživljanje časa v naravi, duhovne prakse ponujajo občutek povezanosti z nečim večjim od nas samih. Duhovnost nam daje občutek namena, miru in usmeritve, kar nam lahko pomaga premagovati življenjske izzive z večjo umirjenostjo in jasnostjo. Ko si vzamemo čas za rast svojega duhovnega življenja, lahko dostopamo do globokega vira moči in modrosti, ki izboljša naše splošno počutje.
Ostati srečen v življenju zahteva namerno prizadevanje in pozornost. Z ustvarjanjem ravnovesja med duševnimi, čustvenimi in fizičnimi odnosi ter duhovnimi vidiki življenja, gradimo močne temelje za trajno srečo. Ravnovesje ne pomeni doseganja popolnosti, temveč nego vsakega področja življenja s skrbjo in pozornostjo, da se medsebojno dopolnjujejo in podpirajo. Ko prevzamemo odgovornost za svoje dobro počutje in zavestno izberemo, da negujemo vse vidike življenja, ustvarimo okolje, kjer lahko sreča uspeva.”
Marjan Ogorevc, bioterapevt
