Černobilski biolog, ki že več kot petnajst let živi med zapuščenimi vasmi, poraslimi z gozdom in tišino, je nekoč na konferenci v Pragi rekel nekaj, zaradi česar je v sobi za nekaj minut zavladala tišina:
“Izkazalo se je, da je sevanje prijaznejše od človeka …” Černobil je živ primer tega.
Tišina je bila globoka kot černobilski gozd ponoči. Saj so vsi vedeli, da ne pretirava. Devetintrideset let je minilo od katastrofe, ki se je dogodila v mestu Černobil. Območje, za katero je svet tisočletje mislil, da je obsojeno na propad, se je spremenilo v enega najčistejših in najbolj divjih naravnih rezervatov v Evropi. Kjer so nekoč stali betonski bloki, zdaj brsti življenje – trmasto, modro in skoraj neokrnjeno.
Populacija velikih živali se je povečala za sedemkrat.
Volkovi so se naselili v starih šolah in udobno živeli pod mizami, kjer so nekoč sedeli otroci.
Medvedi so se sem vrnili prvič po sto letih. Ris hodi po strehah hiš, prekritih z mahom. Po ulicah, ki se še vedno spominjajo človeških glasov, se sprehajajo jeleni, losi in divji konji Przewalskega. Kar smo imenovali mrtva cona, je postalo kraj zmagoslavja življenja. Statistika, suhoparna in brez čustev, pravi eno preprosto stvar: odsotnost ljudi je najboljši pogoj za obnovo narave. Najbolj zanimiva pa ni le vrnitev. Gre za razvoj, ki se dogaja pred našimi očmi.
Živali mutirajo … ne zaradi škode, ampak zaradi preživetja. Černobilski volkovi so šestkrat bolj odporni na okužbe. Njihove celice so sposobne samostojno popravljati DNK po izpostavljenosti sevanju. Žabe so postale črne – njihova koža je bogata z melaninom, ki absorbira sevanje kot oklep. Psi, ki živijo v bližini reaktorja, imajo več kot 200 edinstvenih genetskih variacij, ki jih ne najdemo nikjer drugje na planetu. Nekateri znanstveniki verjamejo, da bi te mutacije lahko bile ključ do razvoja zdravljenja raka in obsevanja.
Celo ptice so drugačne v Černobilu. Njihova kri vsebuje desetkrat več antioksidantov kot običajna kri. So močnejši, se hitreje razmnožujejo in pojejo še glasneje. Ornitolog, ki je preučeval te ptice, je povedal nekaj, kar je postalo simbol novega Černobila:
“To ni čudež – to je biologija, ki se je naučila, da se ne boji.”
In rastline … Pravkar so kršile pravila. Breze rastejo skozi beton, borovci se prebijajo skozi asfalt, grozdje pa prepleta stare antene in kovino spreminja v živ okvir.
V bližini reaktorja so znanstveniki odkrili glive, ki se hranijo s sevanjem. Absorbirajo ionizirajoče sevanje in ga pretvarjajo v energijo za rast. Ta pojav se imenuje radiotrofija – prvič v zgodovini je bilo dokumentirano, da živo telo dobesedno “je” sevanje. In nekatera drevesa v coni rastejo trikrat hitreje kot zunaj nje.
Tla vsebujejo edinstvene mikroorganizme, ki so sposobni razgraditi izotope cezija in stroncija. Zdi se, da se je narava začela čistiti – brez pomoči, brez tehnologije, brez ljudi. Černobil ni več simbol uničenja. Postal je laboratorij prihodnosti. Kraj, kjer biologija piše nov scenarij – scenarij, kjer življenje zmaga tudi tam, kjer smo mislili, da je vse mrtvo.
Tam, med ruševinami, nam narava tiho pove resnico, ki je nismo želeli slišati:
Nisi središče sveta.
Samo gost si.
In morda najstrašnejše odkritje Černobila ni sevanje, ampak to da svet živi popolnoma dobro tudi brez nas.”
vir: Doktor Svatkovski, FB
