Prav zato je njihov zadnji trenutek nekaj posebnega. Ko se kit zelo postara, hudo zboli, se poškoduje ali zaradi lakote močno oslabi, lahko pride trenutek, ko preprosto nima več moči, da bi se še enkrat vrnil na površje. Morski raziskovalci takšen prizor včasih opisujejo kot kitov “zadnji potop”.
Kit se potopi pod gladino, kot je to storil že neštetokrat v življenju. A tokrat je drugače. Njegovo telo je preutrujeno, zaloge energije so izčrpane, pot nazaj do zraka pa postane predolga. Namesto da bi se znova dvignil, počasi tone vedno globlje v temno modrino.
Zveni skoraj kot zavestna izbira smrti, vendar znanstveniki pri tem opozarjajo, da ne gre za romantično odločitev ali “samomor” v človeškem pomenu besede. Gre predvsem za naravni konec oslabljenega velikana, ki ne zmore več opraviti najosnovnejšega dejanja svojega življenja – priti na površje po nov vdih.
Tam, kamor sončna svetloba skoraj ne seže, kit po smrti ustvari pravo oazo življenja. Njegovo telo lahko hrani morske pse, ribe, rakovice, hobotnice, črve in številne druge organizme. NOAA opisuje kitov padec kot nenaden in izjemno bogat vir hrane v globokem morju.
Tako se konča življenje enega največjih bitij na planetu: ne z glasnim pokom, ampak s tihim potopom v globino. In tam, v temi oceana, smrt enega velikana postane začetek novega sveta.



