V psihologiji je znan pojav, imenovan comfort zone bias, ki opisuje težnjo ljudi, da izbirajo znane in varne situacije. Razlog je preprost – možgani se želijo izogniti negotovosti in nelagodju. A prav ta mehanizem lahko sčasoma postane ovira za osebni razvoj.
Po mnenju strokovnjakov dolgotrajno izogibanje tveganju vodi v postopno zmanjševanje tolerance do neprijetnih situacij. Posameznik se navadi na udobje, zaradi česar tudi manjši izzivi začnejo delovati pretežko. Svet se tako neopazno zožuje, možnosti pa postajajo vse bolj omejene. Vprašanje, ki se poraja pa je, ali je to sploh koristno za možgane?
Takšen način delovanja lahko vodi v občutek ujetosti. Ne zato, ker posameznik ne bi imel potenciala, temveč zato, ker se je naučil izogibati situacijam, ki bi ta potencial lahko razvile. Varnost, ki je bila sprva zaščita, se spremeni v omejitev.
Na koncu se postavlja preprosto vprašanje: ali ostati v znanem in varnem okolju ali tvegati ter stopiti iz cone udobja? Odgovor na to vprašanje pogosto določa, ali bo posameznik obstal na mestu ali pa izkoristil svoj potencial.



