V azteški kulturi rojstvo otroka oziroma porod ni bilo zgolj biološki dogodek, temveč sveti in družbeni obred. Verjeli so, da prihod novega življenja presega posameznika in zadeva celotno skupnost – predvsem pa oba starša.
Po tem starodavnem prepričanju ženska med porodom ne sme biti sama v svojem trpljenju. Ko so se začeli porodni popadki, je moral njen partner z njo deliti bolečino. Zato so med porodom moškemu okoli mod povezali vrvico, njen drugi konec pa položili v ženino roko. Ob vsakem popadku je vrvico potegnila in tako je tudi moški začutil del njene bolečine.
Ta obred ni bil mišljen kot kazen, temveč kot simbol. Sporočal je, da je rojstvo otroka skupna odgovornost, da moški ne stoji ob strani kot opazovalec, temveč kot udeleženec. Ženska v tem trenutku ni bila sama – njena bolečina je bila slišana in deljena.
V azteški družbi je takšna praksa odražala globoko spoštovanje do žensk in do svetosti rojstva. Čeprav se nam danes zdi nenavadna ali celo šokantna, nam pomaga razumeti, kako so starodavne kulture dojemale materinstvo, partnerstvo in moč žensk. Rojstvo ni bilo le začetek novega življenja, temveč preizkus povezanosti, poguma in skupne usode.
Praksa, ki bi jo lahko prenesli tudi v modern svet…
skrivnostna.si
