Hobotnice:
Pri nekaterih vrstah samice po parjenju ubijejo samce – lahko ga zadavijo in pojejo. Predvsem kadar se jih samci nadlegujejo, one pa se ne bi parili. Raziskave kažejo, da parjenje lahko samcem skrajša življenjsko dobo za več kot 50 odstotkov, zato je agresija – ali umik – z evolucijskega vidika učinkovita poteza preživetja.
Ribe:
Pri vrstah, kot so gupiji, samice posnemajo odzive parjenja, da slabe stike čim prej končajo. Študije kažejo, da aktivno menjavanje partnerjev poveča preživetje potomcev za do 30 odstotkov.
Žabe:
Nekatere samice ob prevelikem pritisku otrpnejo in zaigrajo nemoč – lahko se naredijo tudi mrtve. Do 30 odstotkov jih to taktiko uporabi, da se izognejo nezaželenemu parjenju brez poškodb.
Bogomolke:
Znana klasika narave: samice včasih pojedo samca med ali po parjenju. Poskusi so pokazali, da takšne samice proizvedejo do 40 odstotkov več jajčec zaradi dodatnega vnosa beljakovin.
Pajki:
Samci pogosto prinesejo samici “darilo” – plen – da jo zamotijo in da bo samica sita – kar pomeni, da ima pajek več možnosti, da ga kasneje ne bo pojedla. Raziskave pravijo, da imajo samci z darili trikrat več možnosti, da parjenje preživijo in uspešno prenesejo semenčice.
View this post on Instagram
Levinje:
Med gonitvijo, ki traja približno štiri dni, se lahko levinje parijo od 20 do 40-krat na dan. Če samec ne sodeluje dovolj hitro, se zgodi, da lahko postanejo zelo agresivne.
Dihurke:
Brez parjenja pride pri samicah do hormonske zastrupitve z estrogenom, ki lahko povzroči anemijo in smrt. Brez zdravljenja je smrtnost več kot 90-odstotna. Prav zato se dihurke želijo pariti in to pogosto.
Miši:
Samci pojejo – dobesedno. S svojim petjem oddajajo ultrazvočne pesmi, samice pa imajo raje kompleksne melodije in si glede na kompleksnost tudi zbirajo partnerje. Rezultat? Skoraj 50 odstotkov večja možnost parjenja v primerjavi s tihimi samci.
skrivnostna.si
