Na Nizozemskem obstaja nenavadna, skoraj legendarna tradicija, ki sliši na ime dropping. Gre za nizozemski prehod v odraslost. Ime zveni grobo in tudi resnica je precej podobna. Ne gre za krutost, temveč za staro skavtsko in vzgojno prakso, s katero otroci naredijo pomemben korak proti samostojnosti, vprašanje pa je, če bi to v Sloveniji danes razumeli tako…
Nekega večera starši ali skavtski voditelji otroke odpeljejo globoko v gozd. Pogosto je že tema, drevesa šumijo, poti niso več samoumevne. Nato se avto ustavi. Otroci dobijo zemljevid, kompas – včasih pa sploh ničesar. Naloga je preprosta in hkrati zahtevna: najti pot nazaj do tabora.
Skupaj morajo brati znake v naravi, slediti potem, se dogovarjati, kdo vodi in kdo opazuje. Predvsem pa se morajo naučiti ostati mirni, ko jih zagrabi strah. Tema v gozdu hitro postane učiteljica, saj ne prizanaša nikomur.
Kar otroci ne vedo, je to, da niso sami. Odrasli jih ves čas neopazno spremljajo z razdalje, pripravljeni posredovati, če bi šlo kaj narobe. Varnost je zagotovljena, a občutek samostojnosti je resničen.
Kar se tujcem pogosto zdi zastrašujoče ali celo neodgovorno, ta nizozemski prehod prav oni razumejo kot obred prehoda. Dropping ni preizkus poguma zaradi poguma samega, temveč lekcija o zaupanju vase, sodelovanju in reševanju problemov. V nadzorovanem okolju se otroci naučijo nečesa dragocenega: da so sposobni več, kot so mislili.
Ko se vrnejo iz gozda, niso le našli poti domov. Našli so tudi del sebe.
Se strinjate s tako prakso?
