Sodobne plenice so izredno vpojne. Kar je za starše praktično, je lahko za otrokove možgane manj koristno. Ko otrok lula v plenico, ta vlago skoraj takoj vpije. Otrok zato pogosto ne občuti mokrote, nelagodja ali jasne posledice. Ni tistega trenutka: “Aha, nekaj se je zgodilo.”
Če se to dogaja dolgo časa, se lahko možgani na ta občutek preprosto navadijo. Signal iz mehurja postane nekaj, česar otrok ne zazna več zavestno. Nekakšen šum v ozadju. Zato lahko štiriletnik, ki mu starši rečejo: “Povej, ko te bo lulat,” povsem iskreno ne ve, kdaj ga tišči.
View this post on Instagram
In prav tu se začne drama, ki jo odrasli pogosto napačno razumejo. Otrok ne laže. Ne izziva. Ne tekmuje za moč. Njegovo telo mu morda preprosto ne pošilja dovolj jasnega sporočila — ali pa se ga otrok še ni naučil prepoznati.
Podobno težavo lahko povzročajo tudi hlačne pleničke oziroma tako imenovani pull-upi. Čeprav delujejo kot vmesna stopnja med plenico in spodnjimi hlačami, so pogosto še vedno zelo vpojne. Otrok je sicer bolj “velik”, a občutek ostane podoben: vlaga izgine, nelagodja skoraj ni, možgani pa nimajo prave povratne informacije.
Zavedanje za kahlico se ne razvije samo z razlago. Razvija se skozi izkušnjo. Otrok mora začutiti tiščanje, povezati občutek z dejanjem, razumeti, kaj se zgodi, ko lula ali kaka, in postopoma ugotoviti, kaj pomeni pravočasno oditi na stranišče.
Pri otrocih, ki začnejo z navajanjem prej, pogosto med letom in pol ter drugim letom starosti, je ta povezava še bolj živa. Telo in možgani se še učijo skupaj. Pri starejših malčkih ali predšolskih otrocih, ki so dlje časa v plenicah, pa odvajanje včasih ni več samo učenje nove navade. Lahko postane ponovno učenje telesnega zavedanja.
To ne pomeni, da so za vse krive plenice. Pri dolgotrajnih težavah so lahko v ozadju tudi zaprtje, bolečina pri odvajanju, strah pred straniščem, pretekla neprijetna izkušnja, razvojne posebnosti ali senzorna občutljivost. Zato pritisk, sramotenje in kaznovanje običajno ne pomagajo. Pogosto težavo celo poslabšajo.


