Amalfijska obala je lepa. In polna. Polna avtobusov, polna selfijev, polna ljudi, ki se premikajo v kolonah in čakajo na isti razgled. Če ste že imeli dovolj tega, obstaja boljša izbira.
Pozabite Amalfi. Pojdite v Tropeo.
To je biser Kalabrije. Mesto, ki se dripi čez pečino naravnost v turkizno morje. Hiše so naslonjene druga na drugo, pod njimi pa se razprostirajo bele peščene plaže z vodo, ki je bolj čista kot na večini bolj znanih obal. Tukaj se še da sprehoditi, ne da bi se premikali v vrsti. Tukaj se še da najti prostor na plaži. Tukaj se še da slišati valove.
Kaj dobite namesto gneče?
Namesto prenatrpanih ulic Positana dobite ozke uličice, kjer še vedno diši po rdeči čebuli in soli. Namesto vrst za razglednice dobite terase, s katerih se odpira pogled na Santa Maria dell’Isola – majhno cerkev na skali sredi morja, ki je postala simbol celotne Kalabrije. Namesto turističnih menijev dobite pravo južno hrano in občutek, da ste prišli v kraj, ki še ni povsem prodan.
Kdaj priti?
Julij in avgust sta tudi tukaj bolj zasedena. A maja, junija in septembra Tropea pokaže svoj pravi obraz: mirnejši, bolj lokalni, bolj resničen. Cene so nižje, plaže manj zasedene, večeri pa potekajo v ritmu, ki še vedno spominja na južno Italijo, ne na turistično industrijo.
Amalfijska obala je postala žrtev lastnega uspeha. Tropea še ni.
Kaj odnesete s seboj?
Ne samo fotografije. Odnesete občutek, da ste našli nekaj, kar še ni izgubilo svoje duše. Biser Kalabrije ni skrit zato, ker bi bil manj vreden. Skrit je zato, ker še ni povsem prodan.
In prav zato je vredno priti.
