View this post on Instagram
Po navedbah zagovornikov naj bi Enterromix temeljil na posebni kombinaciji mikroorganizmov ali virusov, ki v telesu sprožijo imunski odziv proti tumorjem. Beseda »cepivo« je pri tem ključna – in hkrati zavajajoča. Ne gre namreč za klasično cepivo, kot jih poznamo proti nalezljivim boleznim, temveč za domnevno eksperimentalno terapijo, ki se v javnosti predstavlja precej bolj spektakularno, kot dopuščajo preverjena dejstva.
Tu se začnejo vprašanja. O Enterromixu ni javno dostopnih, mednarodno potrjenih kliničnih študij, ki bi dokazovale, da gre za varno in učinkovito zdravilo proti raku. Ni objav v najuglednejših znanstvenih revijah, ni jasnih podatkov o fazah testiranj, ni transparentnih rezultatov.
Zakaj torej takšen pomp? Odgovor je neprijeten, a logičen. Rak je bolezen, pred katero se vsi bojimo. Ko uradna medicina govori o dolgotrajnih terapijah, negotovih izidih in statistiki, ljudje hrepenijo po upanju. In prav tam se rodijo zgodbe o »skritih zdravilih«, »prepovedanih terapijah« in »zamolčanih iznajdbah«. Rusija se v tem narativu pogosto pojavi kot skrivnostni outsider, ki naj bi imel rešitve, a mu svet ne prisluhne.
Resnica je manj filmska. Preventiva, zgodnje odkrivanje in preverjene terapije ostajajo edina realna orožja proti raku. Eksperimentalne metode so del znanosti, a do trenutka, ko so dokazane, ne sodijo v kategorijo čudežev. Ko se takšne zgodbe predstavijo kot gotova rešitev, pa postanejo nevarne – ljudem lahko vzamejo dragocen čas in jih oddaljijo od zdravljenja, ki dejansko obstaja.
Enterromix je zato danes predvsem ime, ob katerem se postavlja več vprašanj kot odgovorov. Je to obetaven raziskovalni projekt? Morda. Je to cepivo proti raku? Za zdaj ne. Dokler bodo dokazi ostajali v megli, bo tudi zgodba ostala tam – na meji med upanjem, senzacionalizmom in zelo tvegano iluzijo.
