Avstralski znanstveniki so v zadnjem času razburkali znanstveno javnost z izjemno drzno trditvijo: v meteoritu, starejšem od dveh milijard let, naj bi našli sledi človeškemu DNK podobnih organskih spojin. Čeprav gre za odkritje, ki še ni dokončno potrjeno, odpira vrata razmislekom, ki segajo daleč onkraj ustaljenih predstav o izvoru življenja.
Po poročilih naj bi vesoljska kamnina vsebovala organske molekule, ki se po strukturi ujemajo z gradniki človeškega genetskega zapisa. To je sprožilo ugibanja, da življenje – ali vsaj njegovi osnovni gradniki – morda ni nastalo izključno na Zemlji, temveč je bilo v nekem trenutku v zgodovini prineseno iz vesolja.
Takšna ideja ni povsem nova. Teorija panspermije že dolgo namiguje, da bi lahko kometi, meteoriti in vesoljski prah prenašali organske snovi med planeti. A domnevna povezava z nečim, kar spominja na človeško DNK, daje tej razpravi povsem novo težo.
Seveda niso vsi prepričani. Del znanstvene skupnosti opozarja, da gre lahko za kontaminacijo – bodisi med samim padcem meteorita na Zemljo bodisi kasneje, v laboratoriju. Takšni primeri v znanosti niso redki, zato previdnost ni le razumljiva, ampak nujna.
A če bi se izkazalo, da so ugotovitve znanstvenikov iz Avstralije pravilne, bi to lahko temeljito spremenilo naše razumevanje evolucije, vesolja in lastnega izvora. Človek ne bi bil več zgolj produkt zemeljskih razmer, temveč del širše kozmične zgodbe, starejše in večje, kot smo si kdaj predstavljali. Zgodovina kot jo poznamo, predvsem ta o našem nastanku, bi bila obrnjena na glavo.
Za zdaj ostaja zgodba odprta. Na meji med znanstvenim prebojem in skeptičnim opozorilom nas opominja na nekaj pomembnega: bolj ko raziskujemo vesolje, bolj se zdi, da vprašanje od kod prihajamo še zdaleč ni dokončno odgovorjeno. In morda je prav to največja vrednost takšnih odkritij – da nas silijo razmišljati širše, globlje in z več ponižnosti do skrivnosti, ki jih še ne razumemo.
skrivnostna.si
