Tradicija fotografiranja z božičnimi puloverji je na prvi pogled igriva in nekoliko kičasta, a prav v tem je njena moč. Gre za redko sodobno tradicijo, ki se ni rodila iz verskih obredov ali starih običajev, temveč iz človeške potrebe po pripadnosti, humorju in skupnem trenutku. Njena originalnost ni v puloverju samem, temveč v tem, kar ta pulover dovoljuje: da smo za trenutek manj resni, da se nasmejimo in zadržimo humor.
Božični pulover je lahko zavestno pretiran. Jelen z utripajočim nosom, snežinke, zvončki, kričeče barve. Vse to bi v običajnem letu veljalo za modni zločin. Decembra pa postane dovoljeno – celo zaželeno. Prav ta prelom pravil je ključen. Ko se oblečemo v nekaj, kar je namenoma “nepopolno”, damo signal: danes ne tekmujemo, danes se ne dokazujemo. Danes se igramo. Posebej bodo to tradicijo začeli oboževati otroci.
Fotografija v božičnem puloverju ni portret popolnosti, ampak portret odnosa. Družine se postavijo pred objektiv ne zato, da bi izpadli idealno, temveč zato, da bi bili prepoznavni kot skupina. Pulover deluje kot vizualni izenačevalec – zabriše razlike v statusu, letih in vlogah. Vsi so del iste zgodbe, istega trenutka.
Originalnost te tradicije je tudi v tem, da je dostopna. Ne zahteva dragih daril, posebnih lokacij ali zapletene priprave. Potreben je le pulover, nekaj dobre volje in pripravljenost na smeh. Ravno zato se je tako hitro razširila: ker omogoča sodelovanje brez pritiska. V času, ko so fotografije pogosto filtrirane do popolnosti, je božični pulover upor proti sterilni estetiki.
Čez leta ne gledamo puloverja, ampak obraz, bližino, energijo trenutka. Božični trenutki tako postanejo časovne kapsule, v katerih ni zapisana moda tistega leta, ampak razpoloženje. Smeh. Nerodna poza. Toplina.
Lepo praznovanje!
