View this post on Instagram
Po podatkih ameriškega Pew Research Center ima tetovažo približno 32 odstotkov odraslih Američanov, 22 odstotkov pa jih ima več kot eno. To pomeni, da tetovaže že dolgo niso več nekaj redkega ali šokantnega.
A ravno zato je zanimivo vprašanje: zakaj se nekateri ljudje kljub temu nikoli ne odločijo zanjo? Pri mnogih ne gre za to, da bi zaničevali tetovirane ljudi. Gre za nekaj bolj osebnega. Za način razmišljanja. Za odnos do tveganja. Za občutek, da je telo nekaj, česar ne želijo trajno spreminjati. Nekateri preprosto ne prenesejo misli, da bi danes sprejeli odločitev, ki bo na njihovi koži ostala čez 10, 20 ali 40 let.
Tu je tudi druga plat: družbeni vtis. Čeprav so tetovaže danes precej bolj sprejete, raziskave kažejo, da so mnenja v delovnem okolju še vedno odvisna od poklica, kulture podjetja in tega, kako vidna je tetovaža. Univerza v Houstonu je v študiji ugotovila, da stranke ljudi s tetovažami ne ocenjujejo nujno slabše, v kreativnih poklicih pa so lahko tetovaže celo prednost.
Toda pri bolj tradicionalnih ljudeh ostaja vprašanje: kaj bo rekel delodajalec, kaj bo rekla družina, kaj bom o tem mislil čez deset let?
In prav tu se vidi razlika. Tetovirani človek pogosto reče: “To sem jaz, zdaj.” Človek brez tetovaže pa pogosto razmišlja: “Kaj pa, če jaz čez nekaj let ne bom več isti?” To ne pomeni, da so eni boljši od drugih. Pomeni pa, da tetovaže razkrivajo več kot samo okus. Razkrivajo odnos do telesa, trajnosti, identitete in tveganja. Nekdo si želi svojo zgodbo nositi na koži. Drugi jo raje obdrži v sebi.
Najbolj zanimivo pa je, da stigma ni izginila, samo spremenila se je. Včasih so ljudje s tetovažami veljali za upornike. Danes pa marsikdo brez tetovaže izpade skoraj “čuden”, ker v svetu hitrih trendov, samopromocije in nenehnega izražanja samega sebe reče: ne, moje telo bo ostalo brez črnila.
