Paul Hellyer je nekdanji kanadski minister za obrambo, kasneje pa je postal eden najbolj znanih političnih zagovornikov razkritja informacij o nezemljanih; v svojem Reddit AMA se je sam predstavil tudi kot nekdanji minister za obrambo in odprto vabil vprašanja o “extraterrestrials”. Primer Malmstrom je v javnosti znan predvsem po pričevanjih nekdanjih ameriških častnikov; ABC News je leta 2010 poročal, da je skupina nekdanjih pripadnikov letalskih sil trdila, da so UFO-ji posegali v jedrske rakete, medtem ko je uradna linija ameriških letalskih sil ostala, da ni bilo dokazov o nezemeljskem izvoru.
Najbolj šokantna je bila njegova trditev, da naj bi ameriški uradniki že imeli neposredne stike z bitji iz drugih zvezdnih sistemov. Po njegovih besedah naj bi mu ameriški general osebno potrdil, da so do takšnih srečanj prišli iz oči v oči. Hellyer je celo namigoval, da naj bi bila stopnja tajnosti teh informacij višja od tiste pri vodikovi bombi.
A zgodba se tu še ne konča. Hellyer je govoril tudi o domnevnem prenosu tehnologije. Po teoriji, ki jo je podpiral, naj bi nekatere sodobne tehnologije izvirale iz raziskovanja oziroma obratnega inženiringa domnevno strmoglavljenih plovil, predvsem po dogodku v Roswellu leta 1947. V isti sapi se pogosto omenjajo optična vlakna, mikročipi, kevlar in izboljšani laserji.
View this post on Instagram
Za ljubitelje teorij zarot je to ena največjih zgodb moderne dobe: vlade naj bi desetletja skrivale resnico, tehnologija naj bi bila že prenesena v civilni svet, ljudje pa naj ne bi vedeli, od kod v resnici prihaja. Še bolj dramatične so trditve o jedrskem orožju. Nekdanji ameriški vojaški častniki so v preteklosti govorili o primerih, ko naj bi neznani leteči objekti motili ali celo onesposobili jedrske rakete. Najbolj znan je primer iz baze Malmstrom v Montani leta 1967, kjer je nekdanji častnik Robert Salas trdil, da so po opažanju nenavadnega rdečkastega objekta rakete prešle v stanje, v katerem jih ni bilo mogoče izstreliti.
To je tista točka, kjer se zgodba iz čudne spremeni v skoraj srhljivo. Če so bile trditve resnične, potem se je nekaj neznanega približalo najbolj varovanim orožjem na svetu in jih za kratek čas naredilo neuporabne. Za nekatere je to dokaz, da nas nekdo opazuje. Za druge je to le še ena zgodba, ki nima dovolj dokazov.
Uradna razlaga je precej hladnejša. Pentagonova pisarna AARO, ki preiskuje neidentificirane anomalne pojave, je v zgodovinskem poročilu zapisala, da ni našla preverljivih dokazov, da bi katerikoli UAP predstavljal nezemeljsko tehnologijo. Prav tako ni našla empiričnih dokazov, da bi ameriška vlada ali zasebna podjetja obratno razvijala nezemeljsko tehnologijo. Z drugimi besedami: trditve obstajajo, uradnih dokazov pa ni.
In prav ta razpoka med izjavami visokih nekdanjih funkcionarjev in uradnimi zanikanji je razlog, da zgodba noče umreti. Ko nekdanji minister za obrambo javno govori o nezemljanih, ko nekdanji vojaški častniki govorijo o raketah, ki so odpovedale po pojavu neznanih objektov, in ko vlade hkrati priznavajo, da nekaterih pojavov ne znajo pojasniti, javnost seveda vpraša: kaj nam še niso povedali?
Morda pa je ravno v tem največja skrivnost: če resnica ni tako nora, kot trdijo zagovorniki teorij, zakaj je potem toliko primerov še vedno nepojasnjenih? Za zdaj ostaja uradni odgovor jasen: dokazov za nezemljane med nami ni. A zgodbe, kot so Hellyerjeve, poskrbijo, da ljudje še naprej gledajo v nebo — in se včasih ozrejo tudi po ulici.
