Slaba ocena? Ne rešujte je namesto otroka: Marko Juhant svetuje vprašanja na K

Začetek šolskega leta je za številne družine precej večji stres, kot bi si želeli priznati. Novi urniki, domače naloge, preverjanja znanja in prve ocene hitro poskrbijo, da začnejo starši šolo obiskovati skoraj še enkrat, le da zdaj namesto otroka. Slaba ocena in kako reagirati? Specialni pedagog Marko Juhant opozarja na drugačen pristop: otrok mora postopoma prevzeti odgovornost za svoje šolske obveznosti, starši pa mu pri tem pomagajo, ne da bi delo opravili namesto njega.

Pred začetkom šole je dobro urediti predvsem osnovno rutino. Otrok naj ve, kdaj vstaja, kdaj ima čas za šolske obveznosti, kdaj za dejavnosti in kdaj za počitek. Pomembno pa je tudi nekaj drugega: da starši že na začetku ne prevzamejo vloge otrokovega osebnega tajnika. Danes se namreč pogosto zgodi, da otrok niti ne zapiše, kaj ima za domačo nalogo, saj računa, da bo mama poklicala mamo njegovega sošolca in izvedela vse potrebno. Kratkoročno je težava rešena. Dolgoročno pa otrok dobi precej nerodno sporočilo: če česa ne naredim sam, bo to namesto mene uredil nekdo drug.

Kaj narediti, ko domov prinese slabo oceno?

Prava preizkušnja za starše se običajno začne ob prvi enki ali drugi slabi oceni. Prvi odziv je pogosto: Kako si lahko dobil ena? Zakaj se nisi učil? Zdaj se bova vsak dan učila! Juhant predlaga nekaj precej bolj koristnega: otroku zastavite vprašanja na K.

• Kaj boš zdaj naredil?
• Kdaj boš popravljal oceno?
• Kako se boš dogovoril za popravljanje?
• Koliko časa potrebuješ, da se naučiš snov?
• Kdaj se boš učil?
• Kdaj želiš imeti vse pripravljeno?

Odgovori niso namenjeni staršem. Iz njih mora otrok sam sestaviti načrt. Če ugotovi, da mora v petek popravljati matematiko in potrebuje tri dni za pripravo, mora sam določiti, da se začne učiti denimo v torek. Naloga staršev? Na tisti torek ga spomniti: »Danes je dan, ko si rekel, da začneš.« In to je približno to.

Slaba ocena je otrokova težava, ne projekt celotne družine

To je morda najtežji del za starše. Če otrok dobi slabo oceno, je njegova naloga, da jo popravi. Starši mu lahko pomagajo oblikovati načrt, razložijo snov, če jo znajo, poiščejo dodatno pomoč ali ga spodbudijo, ne bi pa smeli nase prevzeti celotne odgovornosti. Kajti če mama organizira popravljanje, preverja roke, kliče učitelja, pripravi zapiske in nato še tri večere sedi poleg otroka, je oceno na koncu skoraj popravljala ona. Otrok pa se ni naučil najpomembnejše lekcije.

Ne dajajte mu ribe, naučite ga loviti

Bistvo Juhantovega nasveta je preprosto: otroku ne rešujte vsake težave, ampak ga naučite, kako naj jo reši sam. Ko otrok sam naredi načrt, se pripravi, popravi slabo oceno in mu uspe, ne dobi samo boljše številke v redovalnici. Dobi občutek: »To sem uredil sam.« S tem se uči načrtovanja, odgovornosti, vztrajnosti in predvsem tega, da imajo njegova dejanja posledice. Prav to bo potreboval veliko dlje kot snov za naslednji test.

Kako se lahko starši pripravijo na novo šolsko leto?

Pred začetkom pouka zato ni treba izdelati vojaškega operativnega načrta za naslednjih deset mesecev. Koristneje je postaviti nekaj jasnih pravil:

• otrok sam skrbi, da ve, kaj ima za domačo nalogo,
• sam pripravi šolsko torbo in potrebščine,
• sam spremlja datume testov in spraševanj glede na svojo starost,
• ob težavah najprej sam razmisli, kako jih bo rešil,
• starši pomagajo, ko pomoč res potrebuje, ne avtomatično,
• slaba ocena ni katastrofa, ampak priložnost, da se nauči težavo popraviti.

Seveda petošolec še ne bo organiziran tako kot srednješolec. Odgovornost mora otrok prevzemati postopoma in primerno svoji starosti. Toda cilj mora biti vedno isti: vsako leto potrebuje nekoliko manj starševske organizacije in nekoliko več lastne. Kajti šola ni samo zbiranje petic in štiric. Če otrok ob njej ugotovi, kako načrtovati svoje delo, prevzeti odgovornost za napako in jo sam popraviti, je dobil lekcijo, ki mu bo koristila še dolgo potem, ko bo pozabil večino enačb, letnic in slovničnih pravil.