Od sirotišnice do Rolexa, Chanela in milijard: neverjetne zgodbe ljudi, ki so iz skoraj nič ustvarili imperije

Danes njihova imena pomenijo nedosegljiv luksuz, torbice za več tisoč evrov, prestižne ure, svilene rute in očala, ki jih nosijo zvezdniki. Toda začetki nekaterih največjih imen sveta luksuza so bili vse prej kot razkošni. Coco Chanel je odraščala v samostanski sirotišnici, Hans Wilsdorf je pri 12 letih izgubil oba starša, Leonardo Del Vecchio pa je bil kot otrok oddan v sirotišnico, ker ga mati ni mogla preživljati.

 

View this post on Instagram

 

A post shared by Business Bulls | AI (@businessbulls.in)

Danes si ob imenih Chanel, Louis Vuitton, Rolex, Hermès in Luxottica predstavljamo bleščeče trgovine na najdražjih ulicah sveta. Težko pa si predstavljamo njihove ustanovitelje kot otroke brez denarja, varnosti ali celo staršev. A njihove zgodbe so težke. Nekateri med njimi so dobesedno začeli življenje na dnu družbene lestvice. In potem ustvarili znamke, ki jih danes pozna praktično ves svet.

Coco Chanel: pri 12 letih jo je oče pustil v sirotišnici

Gabrielle »Coco« Chanel je danes sinonim za francoski luksuz. Njeno otroštvo pa ni imelo prav nič skupnega s parfumi, biseri in pariško visoko modo. Rodila se je leta 1883 v revni družini. Njena mati je umrla, ko je bila Gabrielle stara 12 let, njen oče, potujoči trgovec Albert Chanel, pa je nato deklico skupaj s sestrama poslal v sirotišnico, ki so jo vodile redovnice v samostanu Aubazine. Oče se ponjo ni vrnil. Prav tam se je Chanel naučila tudi šivanja, veščine, ki ji je pozneje dobesedno spremenila življenje.

Začela je skromno, z izdelovanjem klobukov, nato pa žensko modo obrnila skoraj na glavo. Namesto težkih, neudobnih oblačil je ženskam ponudila preprostejše kroje, obleke iz materialov, ki so veljali za vsakdanje, znamenito malo črno obleko in pozneje parfum Chanel No. 5. Iz deklice, ki je odrasla med samostanskimi zidovi, je nastalo eno najprepoznavnejših imen v zgodovini mode.

Hans Wilsdorf: pri 12 letih je ostal brez obeh staršev, nato ustvaril Rolex

Zgodba ustanovitelja Rolexa je morda še bolj neverjetna. Hans Wilsdorf je pri komaj 12 letih postal popolna sirota. Najprej je umrla njegova mati, kmalu zatem še oče. Za Hansa ter njegovega brata in sestro so nato skrbeli sorodniki. Družinsko podjetje so prodali, otroke pa poslali v internat. Wilsdorf je pozneje zapisal, da ga je prav zgodnja prisila k samostojnosti naučila skrbeti zase in za svoje premoženje. Kot mladenič je odšel v svet in pristal v urarski industriji. Leta 1905 je v Londonu ustanovil podjetje, leta 1908 pa registriral ime, sestavljeno iz samo petih črk:

ROLEX.

Takrat so resni gospodje praviloma nosili žepne ure. Zapestne ure so mnogi imeli skoraj za modno igračko. Wilsdorf je stavil ravno nanje. Njegovo podjetje je nato razvilo uro Oyster, ki jo je Rolex predstavljal kot prvo praktično vodotesno zapestno uro, in ustvarilo znamko, katere krona danes pomeni skoraj univerzalni simbol prestiža. Precej solidna kariera za otroka, ki je pri 12 letih ostal brez staršev.

Leonardo Del Vecchio: mati ga ni mogla preživljati, zato je pristal v sirotišnici

Italijan Leonardo Del Vecchio ni bil klasična sirota. Njegov oče je umrl pred njegovim rojstvom, njegova mati pa je ostala sama s petimi otroki. Bila je tako revna, da Leonarda preprosto ni mogla več preživljati. Ko je bil star okoli sedem let, ga je oddala v sirotišnico v Milanu. Pri 14 letih je začel delati kot vajenec v tovarni avtomobilskih in očalnih delov. Ob delu se je učil industrijskega oblikovanja. Leta 1961 je ustanovil majhno podjetje Luxottica. To ime danes povprečnemu kupcu morda ne pomeni toliko kot Chanel ali Rolex.

Toda izdelki podjetja so skoraj povsod. Luxottica je sčasoma postala velikanska sila v industriji očal, pod njenim okriljem oziroma skozi njene prevzeme pa so se znašle znamke, kot so Ray-Ban, Oakley in Sunglass Hut, podjetje pa izdeluje očala tudi za številne modne hiše. Forbes je Del Vecchievo premoženje ob koncu njegovega življenja ocenjeval na približno 25 milijard dolarjev. Njegov imperij živi naprej. Družinski holding Delfin ima danes 32,4-odstotni delež v EssilorLuxottici, skupina pa je vredna okoli 100 milijard dolarjev. Deček, ki ga mati ni mogla preživljati, je torej za seboj pustil eno največjih poslovnih dinastij v Evropi.

Louis Vuitton: pri 13 letih je preprosto odšel in peš krenil proti Parizu

Pri Louisu Vuittonu sicer ni dokazov, da bi pri 13 letih ostal brez obeh staršev. Njegova mati je umrla, ko je bil star približno 10 let, njegov oče pa se je ponovno poročil. Louis se z mačeho po zgodovinskih zapisih ni razumel. Pri 13 letih je zato sprejel odločitev, ki je danes skoraj nepredstavljiva. Zapustil je domačo vas in se peš odpravil proti Parizu. Pot je bila dolga približno 470 kilometrov in trajala skoraj dve leti, saj je mladenič med potjo opravljal različna priložnostna dela, da je dobil hrano in streho nad glavo. V Pariz je prispel pri približno 16 letih. Tam je postal vajenec izdelovalca potovalnih kovčkov. In bil je očitno izjemno dober. Njegove storitve je pozneje uporabljala celo cesarica Eugénie, žena Napoleona III.

Leta 1854 je odprl lastno delavnico. Njegovi inovativni kovčki so bili ravni in jih je bilo mogoče zlagati drugega na drugega, kar je bilo v času hitrega razvoja železnice in ladijskega prometa precej bolj uporabno od tradicionalnih zaobljenih kovčkov. Tako se je začel Louis Vuitton. Fant, ki je pri trinajstih pešačil proti Parizu in delal za hrano, je dal ime znamki, ki je danes eden največjih simbolov luksuza na svetu.

Thierry Hermès: izgubil skoraj vso družino, nato začel izdelovati konjsko opremo

Tudi zgodovina Hermèsa se ni začela s torbico Birkin za več deset tisoč evrov. Začela se je s konji. Thierry Hermès se je rodil leta 1801 v Krefeldu na območju današnje Nemčije. V mladosti je izgubil velik del družine, do leta 1821 pa tudi starše. Nemški zgodovinski portal Landschaftsverband Rheinland navaja, da je imel ob odhodu proti Franciji za seboj že smrt skoraj vseh najbližjih družinskih članov. Izučil se je za sedlarja. Leta 1837 je v Parizu odprl majhno delavnico za izdelovanje vpreg in konjske opreme. Njegova izdelava je postala tako cenjena, da je leta 1867 dobil priznanje na pariški svetovni razstavi.

Toda današnjega Hermèsa Thierry sam nikoli ni videl. Podjetje so skozi generacije razvijali njegovi potomci. Ko so konje začeli nadomeščati avtomobili, se je podjetje preselilo v izdelavo potovalnih torb, usnja, oblačil, svilenih rut, parfumov in drugih luksuznih izdelkov. Hermès še danes poudarja, da gre za podjetje, ki se razvija skozi že šest generacij družine. Iz majhne sedlarske delavnice je nastala ena najbolj ekskluzivnih modnih hiš na planetu.

Skupno jim ni bilo bogastvo, ampak nekaj precej bolj neprijetnega

Zgodbe teh ljudi niso enake. Hans Wilsdorf je bil prava sirota. Coco Chanel je imela živega očeta, ki jo je po materini smrti oddal v sirotišnico. Leonardo Del Vecchio je imel mater, a je zaradi revščine odraščal v ustanovi. Louis Vuitton sploh ni odraščal v sirotišnici, temveč je kot najstnik zapustil dom. Thierry Hermès pa je starše izgubil že kot mlad odrasel. Toda skupna jim je ena stvar. Nihče od njih ni začel z bleščečo poslovalnico na Elizejskih poljanah, družinskim milijonskim skladom in marketinško ekipo.

Začeli so kot vajenci, šivilje, sedlarji, izdelovalci kovčkov in delavci. Njihove znamke pa danes predstavljajo ravno nasprotje sveta, iz katerega so prišli: bogastvo, status, ekskluzivnost in luksuz. Morda je prav zato ironija teh zgodb tako privlačna. Iz otroštva, v katerem pogosto ni bilo niti osnovne varnosti, so zrasla imena, pri katerih danes ena sama torbica, ura ali modni dodatek lahko stane toliko kot avtomobil. In pri nekaterih še precej več.