Po družbenih omrežjih kroži ganljiva objava: slavni britanski fizik in Nobelovec naj bi dokazal, da življenje s smrtjo ne mine. Zveni kot senzacija stoletja. Resnica je drugačna, a nič manj zanimiva.
Objavo pod oznakami #SCIENCE, #DISCOVERY in #ETERNAL delijo tisoči. Sira Rogerja Penrosea predstavlja kot dobitnika Nobelove nagrade za mir, ki naj bi znanstveno potrdil večnost. Mnogi jo delijo ob izgubi najdražjih, z besedami tolažbe.
View this post on Instagram
Nobel za črne luknje, ne za večnost
Penrose je Nobelovo nagrado res prejel, a za fiziko, ne za mir. Švedska kraljeva akademija znanosti jo je razglasila 6. oktobra 2020. Polovico nagrade je dobil za odkritje, da je nastanek črnih lukenj trden napovedek Einsteinove splošne teorije relativnosti. Drugo polovico sta si razdelila Reinhard Genzel in Andrea Ghez.
Penrose je že januarja 1965, deset let po Einsteinovi smrti, pokazal, da črne luknje res lahko nastanejo. Akademija njegov članek še danes šteje za najpomembnejši prispevek k splošni relativnosti po Einsteinu. Z dokazovanjem posmrtnega življenja nagrada nima nič.
Od kod potem zgodba o večnosti?
Zmeda ima korenine v dveh Penroseovih drznih zamislih, ki ju splet rad prireja po svoje. Zavest in kvantni svet. Penrose je skupaj z anesteziologom Stuartom Hameroffom predlagal teorijo, da je zavest morda povezana s kvantnimi pojavi v drobnih strukturah možganskih celic, mikrotubulih. Hameroff ugiba, da bi se del te kvantne informacije po smrti lahko ohranil. A to je domneva: noben poskus doslej ni pokazal, da osebnost, spomini ali zavest preživijo smrt.
Vesolje, ki umira in se znova rodi. Penrose trdi tudi, da vesolje gre skozi neskončne cikle, imenovane eoni: razpade in se z novim velikim pokom rodi znova. Večina kozmologov te zamisli ne sprejema.
Naslove o „dokazanem življenju po smrti“ so nekateri mediji objavljali že leta 2016, a brez sklica na kakšno študijo. Od tam je bil do današnje viralne objave le še korak.
Naša telesa so minljiva, upanje v večnost pa nas vabi, da pogledamo dlje od vidnega. Ta misel se nas najbolj dotakne, ko žalujemo za nekom, ki smo ga imeli radi, ali ko nas skrbi lastna prihodnost.
Za kristjane večno življenje ni znanstveno odkritje, temveč upanje, zasidrano v Bogu. Ne potrebuje imena slavnega znanstvenika, da bi imelo smisel. To upanje ne naredi slovesa nebolečega. Ne zahteva, da nehamo jokati ali se pretvarjamo, da odsotnost ne boli. Globoko lahko žalujemo in hkrati ohranimo vero.
Kaj nam ostane danes
Morda je spomin na večnost največ vreden prav tu in zdaj. Spomni nas, naj bolj odprto ljubimo, raje odpuščamo in si vzamemo čas za ljudi, za katere prepogosto mislimo, da bodo vedno ob nas.
„Gospod, pomagaj nam ceniti to življenje, ne da bi pozabili na upanje v Tebe.“
Naj nam to upanje prinese nežnost v žalovanju, smisel v vsakdanjih dneh in tolažbo takrat, ko nimamo vseh odgovorov.
viri
