Predstavljajte si, da bi ostali budni 264 ur zapored. Brez kave. Brez poživil. Brez dremeža. Samo volja, ki skuša držati misli skupaj. Zveni kot slaba ideja. Leta 1964 pa je to postal resničen poskus; moški je zdržal 11 dni brez spanja.
Takrat je Randy Gardner, 17-letnik iz ZDA, v okviru šolskega znanstvenega projekta sklenil, da bo preveril, kako dolgo lahko človek ostane brez spanja. Kar se je začelo kot radovednost, se je hitro spremenilo v enega najbolj vznemirljivih primerov pomanjkanja spanja v zgodovini.
Z vsakim dnem se je njegov um vidno krušil. Najprej je prišla razdražljivost. Nato kognitivni upad – težave z razmišljanjem, zbranostjo, presojo. Kmalu so sledile halucinacije. Govor se mu je začel zapletati, spomin je odpovedoval, pojavilo se je mikrospanje – trenutki, ko so se deli možganov izklopili, čeprav je bil še vedno na nogah in z odprtimi očmi.
Zdravniki so cel poskus natančno spremljali. Opazovali so, kako mu padajo kognitivne sposobnosti, kako se raztaplja občutek realnosti. In kljub temu je Gardner vztrajal. Enajst dni. Samo z voljo.
Ko je končno zaspal, ni šlo za navaden spanec. Pozneje je povedal, da je imel občutek, kot da opazuje samega sebe od zunaj. Telo je spalo, um pa je še vedno lovil ravnotežje.
Eksperiment ni dokazal, da je človek nadčloveški. Dokazal je ravno nasprotno.
Um je močan – a ni neuničljiv.
Spanje ni razvada, ni izguba časa in ni nagrada za produktivnost. Je osnovni biološki pogoj, brez katerega se sesujejo disciplina, zbranost, čustvena stabilnost in dolgoročno tudi zdravje. Pomanjkanje spanja ne jemlje le energije. Jemlje realnost.
Če je ta zgodba kaj dokazala, je to preprosto dejstvo: lahko imaš še tako močno voljo, a brez spanja um prej ali slej popusti.
View this post on Instagram
skrivnostna.si
