Kolumna: življenje z najstnico – brt vzel ste mi telefon, zame ne obstajate!

Ja najstniki. Natančneje – najstnica. In generacija, ki je bistveno preveč zaznamovana s pametnimi telefoni. In če smo starši pametnejši (od telefonov), bomo seveda želeli dobro za svojega otroka. A kje je meja med dobrim in temu, da je otrok nekakšen del družbe in ni izobčen?

No, zadnjič sva z možem ugotovila, da je bila hčera na telefonu 5 ur. Kljub prepovedim in časovnim omejitvam ima odklenjene klice in očitno je bilo to dovolj, da je presegla najin limit. Njej v zagovor lahko rečem, da sta se s sošolko učili in delali nalogo preko video klica. A kar naenkrat je fizika postala tako zabavna, da se je iz sobe slišalo navdušeno kričanje, smejanje in zabava. Pa vendarle – 5 ur?! Nama se je zdelo to bistveno preveč za neko mlado dekle. Poleg tega, da je postajala vse bolj zadirčna in da se je vse bolj zadrževala v svoji sobi. Ni bila več tako zabavna in družabna kot nekoč. Do neke mere je to seveda razumljivo, saj se najstniki začnejo oddaljevati od družine – a do katere meje?

Ker se klub klicem ni odzvala, ji je mož rekel, naj le prinese telefon. Hitro je preveril time limit in ugotovil, da je bila na telefonu 5 ur. Seveda mu je odneslo možgane, malo je zavrelo (njemu v bran – ga razumem), zato je vzel telefon in ga vrgel ob tla. Seveda se je iphone razbil. Nato pa je sledil šok, jok in seveda same grde besede nama, ki sva bila v tistem trenutku vse samo starša ne. Kot mama sem vedela oz. upala, da se bo pomirila in da bo sčasoma sprejela dejstvo, da je bil plafon dobrega razuma, presežen.

In sklepna ugotovitev?

Čez dva dni je postala naša najstnica bolj prijazna, bolj družabna, bolj komunikativna. Ni se več zapirala v sobo. Z nami je spet igrala družabne igre. Bila je tudi čustveno bolj odprta. Skrbelo pa jo je le to – kaj bodo mislile prijateljice, ker se ne odzove na sporočila (to se je zgodilo ravno skozi vikend). Povedala je, da nama zameri in da tega ne bo pozabila. Sicer sva ji ponudila telefon na tipke, a ga je zavrnila. Ob tem sva izvedela, da nekateri fantje v razredu nimajo pametnih telefonov, se pa pogovarjajo preko igric na katerih non stop visijo – na svojih lap topih. Zato starši: isto sranje, drugo pakovanje. Igrice morda zasvojijo še bolj.

In če se vrnemo na telefon: kako se bo zgodba odvila ne vem, vem pa da bi starši morali reagirati takoj, ko so vidni prvi znaki socialne izolacije. Ker to, da so najstniki zaprti v svojih sobah, na telefonu, ni ok in tega kot starši (in kot celotna družba), ne smemo dopustiti. V nasprotnem primeru nam bodo lastni otroci spolzeli skozi lastne oblake. Verjamem, da je vzeti telefon težko, a morda velja poskusiti – tudi če samo začasno. Telefon detox? Definitivno podpiram, a ga moramo starši izvesti dovolj zgodaj. V nasprotnem primeru je igra izgubljena.

Kot sama rada rečem; ne smemo dopustiti, da bomo šli iz homo sapiensa nazaj v neandertalca.