Nihče mu ni verjel: Zgodba moškega, ki ga je žena leta psihično uničevala

Ko je Marko prvič javno povedal, da ga žena Ana psihično zlorablja, so se ljudje smejali. »Pa saj je ona tako prijetna ženska,« so rekli. »Ti si verjetno tisti, ki jo tepta.«

Danes Marko (38) živi sam v majhnem najetem stanovanju na obrobju mesta. Nima več stikov z večino družine, prijatelji so ga počasi opustili, njegov obraz pa nosi globoke brazgotine, ki jih ni mogoče videti od zunaj.

»Vsi so mislili, da pretiravam,« pripoveduje z utrujenim glasom. »Ker nisem imel modric. Ker nisem krvavel. Ker je bila ona vedno nasmejana pred drugimi.«

Po besedah Marka se je zloraba začela postopoma, kmalu po poroki. Sprva so bile »nedolžne« pripombe: kritika njegovega videza, smeha, načina govora. Potem pa je sledilo sistematično poniževanje.

»Rekla mi je, da sem bedak, da sem brez hrbtenice, da bi brez nje bil nihče. Ko sem imel slabe dneve, je jokala in trdila, da jo uničujem s svojo depresijo. Če sem se branil, je postala žrtev – tako prepričljivo, da sem na koncu sam začel verjeti, da sem jaz kriv za vse.«

Marko opisuje klasične tehnike psihičnega nasilja: izolacijo od prijateljev in družine, (prepričevanje, da se stvari niso zgodile tako, kot se jih spominja), čustveno izsiljevanje in dolga obdobja tišine, ki so ga počasi lomila.

»Enkrat sem v kopalnici držal britvico. Namesto da bi me ustavila, je rekla: ‘Če to narediš, bom vsem povedala, da si me ti zlorabljal.’ Potem me je objela in zašepetala: ‘Kdo te bo sploh še hotel, takšnega?’«

Ko je Marko poskušal poiskati pomoč, je naletel na zid.

Njegova lastna mati mu je rekla: »Ana je tako lepo dekle. Ne morem verjeti, da bi ti delala slabo.« Prijatelji so mu svetovali, naj »pobere moške jajce« in konča z »čvekanjem«. Na centru za socialno delo so mu dejali, da nimajo programov za moške žrtve partnerskega nasilja, saj so »taki primeri izjemno redki«.

»Ko sem rekel, da me žena zlorablja, so se nasmehnili. Eden od svetovalcev mi je celo rekel: ‘Mogoče pa ti samo ne preneseš močne ženske.’«

Strokovnjaki opozarjajo, da je to klasičen primer spola obrnjenega nasilja, ki ga družba še vedno noče prepoznati. Psihologinja dr. Maja Kovač pravi:

»Moški kot žrtve pogosto niso verjetne, ker ne ustrezajo stereotipu. Če ni fizičnega nasilja, se zloraba šteje za ‘zakonske težave’ ali ‘osebnostni konflikt’. Moški pa zaradi sramu redko spregovorijo.«

Marko je pred dvema letoma končno zapustil zakonsko zvezo. Razveza še vedno poteka. Ana na sodišču trdi, da je bila ona žrtev njegovega čustvenega nasilja in »manipulativne osebnosti«.

Marko za konec pove samo: »Najhujše pri psihičnem nasilju ni to, kar ti dela. Najhujše je, da ti svet okoli tebe pomaga prepričati samega sebe, da si nor in da si vse zaslužiš.«

Imena v članku sta spremenjena zaradi varovanja identitete.