Zgodnje vstajanje in hiter začetek dela pogosto razglašamo za disciplino, kot da bi bila volja edino merilo uspešnosti. A resnica je tišja in bolj telesna: velikokrat ni problem v značaju, temveč v biologiji, ki dela proti nam – predvsem ko gre za efektivnost in zgodnje delo.
Človeško delovanje vodi ritem – notranja ura, ki uravnava budnost, izločanje hormonov, hitrost mišljenja in zbranost. Pri mnogih odraslih vrhunec miselne učinkovitosti ne nastopi ob zori, temveč precej kasneje v dopoldnevu. Možgani imajo svoj tempo, in ta ni univerzalen.
V zgodnjih urah se pogosto pojavi tako imenovana spalna inercija. To je stanje, ko se možgani še prebujajo: reakcije so počasnejše, spomin manj zanesljiv, čustva težje obvladljiva. Če v tem času nanje naložimo zahtevne miselne naloge, povečamo fiziološki stres in pospešimo duševno utrujenost, še preden se dan zares začne.
Raziskave kronobiologije kažejo, da neusklajenost med delovnim urnikom in biološkim ritmom vodi v slabše razpoloženje, manj ustvarjalnosti in nestabilno energijo čez dan – in to tudi takrat, ko spimo dovolj ur. Telo si zapomni, kdaj bi moralo delovati, in kdaj mu to vsiljujemo.
To ni lenoba. To je nevrobiologija.
Ko delo uskladimo z naravnimi ritmi, se zbranost poglobi, stres popusti, produktivnost pa postane vzdržna, ne izčrpavajoča. Če imaš možnost zamakniti urnik na kasneje, jo izkoristi. Če je nimaš, naj bodo jutra namenjena nežnemu prebujanju – ne vrhunskim miselnim podvigom.
Možgani najbolje delujejo takrat, ko čas dela z njimi, ne proti njim, zato mnogi visoko učinkovitost pri delu začutijo šele okoli 10. ure.
skrivnostna.si
