Namesto klasične krste ali žare bi pokojnika položili v posebno biološko razgradljivo kapsulo v obliki jajca. Telo bi bilo nameščeno v položaj zarodka – kot seme, pripravljeno na novo življenje. Nad kapsulo pa bi posadili drevo po izbiri pokojnika ali njegove družine. Ko se kapsula sčasoma razgradi, naj bi telo naravno hranilo rast drevesa.
Projekt je hitro postal vir razprav na družbenih omrežjih. Nekateri koncept označujejo za čudovit in globoko simboličen način slovesa od sveta. Drugi pa priznavajo, da jih ob misli, da bi po smrti »postali drevo«, zmrazi.
A zanimanje za ekološke pokope po svetu narašča. Vedno več ljudi razmišlja o bolj naravnih oblikah slovesa, ki ne obremenjujejo okolja in hkrati puščajo nekaj živega za prihodnje generacije.
Ustvarjalci projekta verjamejo, da bi lahko nekoč namesto vrst nagrobnikov obiskovali cele spominske gozdove – kraje, kjer bi vsako drevo pripovedovalo zgodbo nekega človeka. In čeprav se ideja marsikomu zdi nenavadna, mnogi priznavajo: postati drevo po smrti je morda eden najbolj poetičnih načinov, kako ostati del narave tudi po zadnjem slovesu.
View this post on Instagram
