Srce začne razbijati, dlani se potijo, nekateri pa ob pogledu na pajka preprosto pobegnejo iz prostora. Arahnofobija oziroma izrazit strah pred pajki je eden najbolj znanih specifičnih strahov. Toda zakaj se jih nekateri tako zelo bojijo, drugi pa jih brez težav primejo v roke? Del odgovora se lahko skriva tudi v družini.
Ali lahko strah podedujemo?
Ne podedujemo preprosto »gena za strah pred pajki«. Lahko pa podedujemo določene lastnosti, zaradi katerih smo bolj dovzetni za tesnobo in razvoj fobij.
Pomembno vlogo ima tudi učenje z opazovanjem. Če otrok vidi mamo ali očeta, ki ob vsakem pajku zakriči, pobegne ali panično zahteva, naj ga nekdo odstrani, lahko začne pajka dojemati kot nevarnost – tudi če z njim nikoli ni imel slabe izkušnje.
Tako lahko dobimo občutek, da se strah »prenaša iz generacije v generacijo«, čeprav gre za preplet dedne dovzetnosti in naučenega odziva.
Raziskovalce že dolgo zanima, zakaj ljudje tako hitro opazimo pajke in kače. Ena od razlag je evolucijska: naši možgani naj bi bili posebej pozorni na bitja, ki so lahko skozi evolucijo predstavljala nevarnost.
Toda običajna previdnost še ni fobija.
Pri pravi arahnofobiji je lahko strah tako intenziven, da človek ne upa v klet, se izogiba določenim prostorom ali panično reagira že ob fotografiji pajka.
Če se sami bojite pajkov, je zato dobro paziti, kako reagirate pred otrokom. Namesto kričanja lahko mirno poveste, da je pajek v prostoru in da ga boste odstranili. Otrok namreč ne posluša samo tega, kar mu govorimo – zelo pozorno opazuje tudi česa se bojimo mi.
In prav zato je odgovor na vprašanje, ali je strah pred pajki deden, nekoliko presenetljiv: del nagnjenosti je lahko povezan z genetiko, sam strah pa se lahko zelo učinkovito naučimo tudi doma.
