View this post on Instagram
Zgodba je eksplodirala leta 2017, ko so v javnost prišli posnetki nenavadnih mumificiranih teles, ki naj bi jih našli v puščavskem območju blizu Nazce v Peruju. Že njihov videz je bil dovolj, da je internet ponorel. Nekatera telesa imajo izrazito podolgovato glavo, dolge okončine in predvsem značilnost, ki je postala njihov zaščitni znak: tri oz. štiri dolge prste na vsaki roki in tri prste na stopalih. Od tod tudi ime tridactyl mummies – tridaktalne oziroma triprste mumije.
CT-posnetki so zgodbo naredili še bolj skrivnostno
Zagovorniki pristnosti mumij trdijo, da niso zgolj kup skupaj zlepljenih kosti. Na nekaterih primerkih so opravili rentgenska slikanja in CT-preiskave, pri katerih naj bi bile vidne strukturirane lobanje, hrbtenice, rebra in sklepi. Raziskovalne skupine, povezane s proučevanjem teh primerkov, trdijo, da pri nekaterih mumijah niso našle očitnih rezov ali lepil, ki bi dokazovala preprosto sestavljanje teles. Prav ti posnetki so navdušence nad nepojasnjenimi pojavi prepričali, da bi lahko šlo za nekaj veliko bolj nenavadnega. Toda to še zdaleč ni enako dokazu, da gre za nečloveško vrsto.
Nekatere naj bi bile stare več kot tisoč let
Veliko pozornosti so pritegnila tudi radiokarbonska testiranja materialov, povezanih z nekaterimi primerki. Zagovorniki njihove pristnosti navajajo rezultate, ki naj bi posamezne vzorce postavljali v predkolumbovsko obdobje – torej več stoletij oziroma celo več kot tisočletje v preteklost. Toda tukaj nastane pomembna težava. Starost posamezne kosti ali organskega materiala še ne dokazuje, da je celotno telo takšno obstajalo že takrat. Če bi nekdo sodobno konstrukcijo izdelal iz starih arheoloških kosti, bi radiokarbonska analiza še vedno pokazala starost teh kosti. Prav zato znanstveniki zahtevajo predvsem jasno dokumentirano najdišče, sledljivost vzorcev in neodvisne raziskave. In ravno pri Nazca mumijah je njihov izvor ena največjih težav.
Izvor mumij je zavit v meglo
Reuters je leta 2024 poročal, da je bilo območje Nazce že dolgo tarča nezakonitih izkopavanj in trgovine z arheološkimi ostanki. Moški, povezan z odkritjem dela predmetov, je trdil, da je našel jamo s številnimi predkolumbovskimi ostanki. Pozneje je bil zaradi nezakonitega izkopavanja arheoloških predmetov tudi obsojen. To predstavlja velik problem. Pri resnem arheološkem odkritju je namreč ključnega pomena, da strokovnjaki vedo točno, kje in v kakšnem položaju je bilo telo najdeno, kaj je bilo poleg njega in kdo ga je od trenutka odkritja naprej obravnaval.Pri teh mumijah je del te verige nejasen. In ko izgine zanesljiv arheološki kontekst, postane dokazovanje pristnosti bistveno težje.
Potem so »nezemljane« prinesli celo v mehiški kongres
Perujski strokovnjaki pokazali druge »nezemljane« – in našli lepilo
Januarja 2024 je zgodba dobila nov udarec. Perujski forenzični strokovnjaki so pregledali dve podobni majhni figuri in tridaktalno roko, ki so jih oblasti zasegle v pošiljki na letališču v Limi. Rezultat? Po njihovih ugotovitvah sta bili figuri narejeni iz živalskih in človeških kosti, papirja, kovinskih el ementov ter sodobnega sintetičnega lepila. Forenzični arheolog Flavio Estrada je bil kategoričen: pregledani predmeti niso bili nezemljani, temveč umetno sestavljene figure. Pomembna podrobnost pa se pogosto izgubi v spletnih debatah: to niso nujno isti primerki kot vse druge tako imenovane tridaktalne mumije, ki jih hranijo oziroma proučujejo v Peruju. Zato ta analiza sama po sebi ne reši celotne skrivnosti. Dokazuje pa nekaj zelo pomembnega – da so se v povezavi s to zgodbo dejansko pojavljali tudi izdelani oziroma manipulirani primerki.
Ena večjih mumij je skoraj človeška
Posebej veliko pozornosti je dobila približno 1,7 metra velika mumija, poimenovana Maria. Njeno telo je na prvi pogled precej bolj podobno človeku kot majhne humanoidne figure. Raziskovalci, ki zagovarjajo njeno nenavadnost, izpostavljajo podolgovato lobanjo, tridaktalne roke in stopala ter nekatere posebnosti skeleta. Kritiki pa opozarjajo na precej bolj zemeljsko možnost: da gre za pravo predkolumbovsko človeško mumijo, ki je bila naknadno anatomsko spremenjena, na primer z odstranitvijo oziroma prerazporeditvijo nekaterih kosti prstov. In prav tu postane zgodba nekoliko temačnejša. Če je ta razlaga pravilna, bi namreč nekdo zaradi ustvarjanja senzacije posegal v resnične človeške arheološke ostanke.
Kaj pa DNK?
Tudi DNK-testiranja so pogosto predstavljena kot dokaz, da telesa niso človeška. Toda trditve, da naj bi velik delež DNK predstavljal »neznano« zaporedje, so lahko zelo zavajajoče. Pri močno degradirani starodavni DNK je povsem običajno, da velikega dela kratkih in poškodovanih fragmentov ni mogoče zanesljivo identificirati. »Neujemanje« z bazo podatkov zato ne pomeni avtomatično nezemeljskega DNK. Za dokaz povsem nove vrste bi bili potrebni izjemno kakovostni vzorci, strogo preprečevanje kontaminacije, ponovitve v več neodvisnih laboratorijih in objava rezultatov, ki bi jih lahko preverila širša znanstvena skupnost. Takšnega splošno sprejetega dokaza za Nazca mumije za zdaj ni.
Toda zakaj potem zgodba noče izginiti?
Prav zaradi tega, ker vse ni tako preprosto. Med primerki, ki se v javnosti pojavljajo pod skupnim imenom »Nazca mummies«, očitno obstajajo velike razlike. Nekateri so bili dokazano sestavljene figure. Pri drugih obstajajo CT-posnetki, analize materialov in starostna testiranja, zaradi katerih njihovi raziskovalci zahtevajo dodatne preiskave. Toda brez popolnoma neodvisnega, transparentnega in ponovljivega pregleda največjih in najbolj zanimivih primerkov ostaja prostor za dve popolnoma nasprotni zgodbi.
Ena pravi: »Odkrili smo nekaj, česar znanost še ne pozna.«
Druga odgovarja: »Nekdo je zelo spretno predelal stare človeške in živalske ostanke.«
Nezemljani? Za zdaj dokazov ni
Čeprav so fotografije osupljive in CT-posnetki na prvi pogled skrivnostni, danes ni znanstvenega soglasja, da bi katera od Nazca mumij predstavljala nezemeljsko bitje ali novo nečloveško inteligentno vrsto. Več uglednih strokovnjakov je dosedanje trditve ostro zavrnilo. Toda zgodba zato ni nič manj fascinantna. Če so telesa oz mumije ponaredki, ostaja vprašanje, kako so bila narejena, kdo jih je ustvaril in koliko pristnih arheoloških ostankov je bilo pri tem uničenih. Če pa bi neodvisne raziskave nekega dne pokazale, da je vsaj eden od najbolj nenavadnih primerkov anatomsko pristen in ga ni mogoče razložiti kot spremenjenega človeka ali sestavljeno figuro …
