V javnosti pogosto govorimo o prihodnosti medicine kot o nečem, kar šele prihaja. O prebojih, ki bodo nekoč omogočili daljše, bolj zdravo in zmogljivejše življenje. A resnica je manj filmska in bolj tiha: nekatere od teh terapij že obstajajo – le da niso dostopne vsem. O kakšnih terapijah govorimo?
O prebojnih, najnovejših odkritijih, do kkaterim imajo praviloma dostop le izjemno premožni posamezniki. Milijarderji, ki si lahko privoščijo zasebne klinike, eksperimentalne postopke in personalizirano medicino, ki presega vse okvire klasičnega zdravstvenega sistema. Ne gre za znanstveno fantastiko, temveč za realne postopke, ki se že izvajajo daleč od oči javnosti.
Med njimi so terapije z matičnimi celicami, katerih namen ni le zdravljenje bolezni, temveč pomlajevanje telesnih funkcij in obnova tkiv. Postopki, ki telo spodbudijo, da se obnaša mlajše, hitreje regenerira in počasneje propada. Govori se tudi o naprednih oblikah čiščenja krvi na molekularni ravni ter o izjemno podrobnih diagnostičnih pregledih, ki lahko razkrijejo tveganja več let pred pojavom simptomov.
Takšne tehnologije ne spreminjajo le zdravja, temveč tudi pojem staranja. Za ultra-bogate življenje ni več le vprašanje, kako dolgo bodo živeli, ampak kako kakovostno, kako zmogljivo in kako nadzorovano. Um, telo in biološke meje postajajo nekaj, kar je mogoče optimizirati – če imaš sredstva.
To odpira neprijetno, a pomembno vprašanje: ali bo naslednja faza človeškega razvoja res skupna vsem? Ali pa bo šla po poti, kjer se bodo razlike med ljudmi poglabljale ne le ekonomsko, temveč biološko?
Naslednja doba človeške evolucije se morda ne bo začela z roboti in letečimi avtomobili. Morda se že dogaja – tiho, diskretno in predvsem za zaprtimi vrati tistih, ki si to lahko privoščijo.
