Trikrat potrkamo po mizi, vratih ali omari in nekako se počutimo nekoliko varneje. Logike v tem seveda ni prav veliko. Toda navada je tako globoko zakoreninjena, da jo uporabljajo tudi ljudje, ki prisegajo, da niso niti najmanj vraževerni. Samo za vsak primer.
So naši predniki trkali, da bi priklicali dobre duhove?
Ena najbolj razširjenih teorij pravi, da običaj izvira iz starih poganskih verovanj. V nekaterih evropskih kulturah so bila drevesa sveta. Ljudje so verjeli, da v njih živijo duhovi, bogovi ali druge nadnaravne sile.
Po tej razlagi naj bi človek s trkanjem po deblu opozoril dobre duhove nase in jih prosil za zaščito. Če je nekdo doživel nekaj dobrega ali si zaželel, da bi se sreča nadaljevala, je potrkal po drevesu in s tem simbolično poklical njegove zaščitnike.
Zakaj prav drevo?
Drevesa so imela v številnih starih kulturah poseben pomen. Živela so desetletja ali stoletja, vsako leto izgubila liste in znova ozelenela, njihove korenine so segale globoko v zemljo, krošnje pa proti nebu. Ni težko razumeti, zakaj so jih ljudje, ki niso imeli ravno Googla za razlago naravnih pojavov, povezovali z življenjem, smrtjo, bogovi in duhovnim svetom. Tudi izraz »gozdni duh« je še danes del evropskega folklornega izročila.
Iz gozda na kuhinjsko mizo
Sčasoma za vražo ni bilo več treba iskati stoletnega hrasta. Zadostoval je praktično katerikoli kos lesa. Tako danes po dobri novici potrkamo:
- po mizi,
- po vratih,
- po omari,
ali, če ni druge izbire, po kakšnem lesenem stolu. V angleško govorečem svetu rečejo »knock on wood«, v Veliki Britaniji pa pogosteje »touch wood«. Pomen je praktično enak: nekaj dobrega se je zgodilo in nočemo izzivati usode.
View this post on Instagram
Toda zgodovinarji imajo še eno precej manj mistično razlago
In tukaj zgodba postane še bolj zanimiva. Britanski folklorist Steve Roud meni, da običaj morda sploh ni star tisoče let. Po njegovi teoriji bi lahko izviral iz otroške igre iz 19. stoletja, imenovane Tiggy Touchwood. Šlo je za različico lovljenja, pri kateri je bil igralec varen pred tistim, ki ga je lovil, če se je dotaknil lesa oziroma drevesa. Les je torej dobesedno pomenil:
varnost. Roud meni, da se je prav iz te igre lahko pozneje razvil današnji običaj »touch wood«. Kar je nekoliko manj romantično od dobrih gozdnih duhov, toda zgodovina je znana po tem, da najlepše legende rada uniči z otroško igro iz viktorijanske Anglije.
Obstaja celo krščanska razlaga
Še ena razlaga običaj povezuje s krščanstvom. Les naj bi simboliziral Kristusov križ, zato naj bi dotik lesa pomenil simbolično prošnjo za božjo zaščito. Toda tudi za to razlago ni trdnih dokazov, da je prav ona izvor današnje navade.
Vraža je preživela vse do danes
Ne glede na to, katera razlaga je prava, je trkanje na les postalo ena najbolj razširjenih vraž na svetu. Uporabljamo ga predvsem takrat, ko izrečemo nekaj pozitivnega in se bojimo, da bi s tem »izzvali usodo«.
»Že pet let nisem bil bolan.«
Potrkaj na les.
»Avto mi še nikoli ni crknil.«
Potrkaj na les.
»Otroci so danes nenavadno pridni.«
Tu bi bilo verjetno pametno potrkati kar po celotni omari.
Zanimivo je, da imajo druge države svoje različice. V Turčiji denimo ljudje pogosto povlečejo za ušesno mečico in nato potrkajo po lesu, v Italiji pa se za odganjanje nesreče uporablja tudi dotikanje železa.
Ko boste naslednjič po dobri novici potrkali na les, se zato spomnite: možno je, da ponavljate običaj, ki je nastal iz starodavnega prepričanja, da se v drevesih skrivajo sile, ki nas lahko obvarujejo pred nesrečo.
