Moj praded je imel preprosto navado, ki se je mnogim zdela nenavadna. Pred spanjem je v nogavice stresel ščepec suhe soli. Njegova razlaga je bila kratka in mirna: »Sol vleče vročino iz telesa kot goba.«
Ljudje so prihajali k njemu z visoko vročino, tresoči in izčrpani. Zaspali so v nemiru – in se zjutraj zbudili mirni, z normalno telesno temperaturo. Nekoč je celo zdravnik pripeljal svojo hčer, ki je imela vročino že teden dni. Zjutraj je termometer pokazal 36,6 °C. Po tem ni nihče več ugovarjal. Prinesli so sol.
Ko so ljudi mučile bolečine v grlu ali težko dihanje, je praded kos blaga namočil v močno slano vodo. Ovijal je vrat, prsni koš, čez dal še volno in toploto. Do jutra se je dihanje sprostilo, kašelj je popustil. Zdravniki so opazovali – in si v tišini zapisovali.
Včasih so zdravniki že govorili o rezanju, posegih, amputacijah. Praded pa je posegel po soli. Pri ognojkih, pikih, okužbah je verjel, da sol potegne iz telesa tisto, kar tja ne sodi. Nekoč je bil mož tik pred tem, da izgubi prst.
»Dajte mi eno noč,« je rekel praded.
Zjutraj je bil prst rešen. Rad je ponavljal:
»Sol ni hrana. Sol je zemlja. In zemlja zna čistiti.«
Za tesnobo in notranji nemir je svetoval preprosto stvar: stopala v vročo slano vodo, z nekaj kapljicami kisa. Petnajst minut. Ljudje so govorili, da imajo občutek, kot da teža zapušča telo. Eden je presenečeno zašepetal: »Nisem zaspal … prvič po dolgem času sem zares izdihnil.«
Sol je imela svoje mesto tudi v hiši. Po težkih obiskih jo je stresel v kote prostorov. Če je potemnela, jo je sežgal. Po tem so otroci nehali zbolevati. Nihče se ni smejal. To ni bila mistika. To je bilo staro znanje, ki smo ga pozabili poslušati.
Zanimivo je, kako danes večina ljudi ure in ure preživi ob gledanju kratkih posnetkov, brez pravega učinka. Medtem pa nekateri že znajo svoj čas obrniti v nekaj koristnega – v znanje, izkušnjo, celo nagrado.
Včasih so odgovori bližje tlom, kot si mislimo. V soli. V zemlji. V tihem opazovanju sveta.
skrivnostna.s
