V 18. stoletju je dunajski zdravnik Anton Mesmer trdil, da lahko pozdravi skoraj vsako bolezen z nevidno silo, ki jo je imenoval živalski magnetizem. Ljudje so ob njegovih terapijah doživljali olajšanje, nekateri so poročali celo o izginotju bolečin in simptomov. Zvenelo je kot čista čarovnija. Ko so zadevo prevzeli preiskovalci, so ugotovili nekaj presenetljivega: ni šlo za magnetizem, niti za skrivnostno energijo. Delovalo je nekaj drugega. Nekaj veliko bolj vsakdanjega in hkrati veliko bolj močnega – človeški um. Tako je Mesmer, ne da bi to vedel, odkril tisto, kar danes imenujemo placebo učinek.
Placebo ni “zamišljeno zdravljenje” in ni znak, da si je nekdo vse izmislil. Placebo pomeni, da pričakovanje spremeni fiziologijo. Ko človek verjame, da bo nekaj pomagalo, se v telesu sprožijo resnični biološki procesi:
-
sproščanje endorfinov (naravnih protibolečinskih snovi),
-
znižanje stresnih hormonov,
-
spremembe v delovanju imunskega sistema,
-
merljive spremembe v možganski aktivnosti.
To ni teorija. To je nevrobiologija, potrjena s slikanjem možganov, krvnimi testi in kliničnimi študijami. Možgani namreč niso pasivni opazovalci telesa. So njegov glavni regulator. Ko možgani verjamejo, da prihaja pomoč, telo preklopi iz stanja ogroženosti v stanje okrevanja. In telo v stanju varnosti:
-
hitreje celi,
-
manj boli,
-
bolje uravnava vnetja.
Zato placebo učinek najmočneje deluje pri:
-
bolečini,
-
tesnobi,
-
depresiji,
-
prebavnih težavah,
-
nekaterih kroničnih stanjih.
Ne zato, ker bi bolezen “ne obstajala”, ampak ker je odziv telesa del bolezni – in del zdravljenja.
Pogosta zmota je, da placebo pomeni laganje pacientu. V resnici gre za nekaj drugega: za dokaz, da pričakovanje vpliva na biokemijo. Zanimivo je, da placebo lahko deluje celo takrat, ko pacient ve, da jemlje placebo. Ključno ni tableta, ampak kontekst, odnos in občutek upanja.
skrivnostna.si
