Ko Milenijci vstopajo v tako imenovana srednja leta, se zdi, da nihče več ne izgleda ali se ne obnaša “svojih let”. Za generacijo, rojeno med letoma 1981 in 1996, fraza »leta so samo številka« ni več tolažilna laž, temveč vse bolj realen opis življenja.
Pri prejšnjih generacijah je bila štiridesetica pogosto prikazana kot simbol krize srednjih let. Filmi in televizija so jo radi predstavljali kot točko, kjer se življenje začne zapirati, sanje pa dobijo rok trajanja. A danes se ta zgodba očitno lomi. Milenijci pri štiridesetih pogosto:
-
menjajo kariere ali jih šele zares gradijo,
-
ustanavljajo podjetja,
-
potujejo, se izobražujejo in eksperimentirajo,
-
skrbijo za telesno in duševno zdravje bolj zavestno kot generacije pred njimi.
Namesto da bi štirideseta pomenila konec določenega življenjskega obdobja, postajajo začetek bolj stabilne, a hkrati svobodnejše faze življenja.
Zakaj se staranje premika?
Razlogov je več. Daljša življenjska doba, boljša zdravstvena oskrba, drugačen odnos do dela in večja osebna avtonomija so spremenili časovnico odraslosti. Milenijci so pogosto pozneje kupili nepremičnine, pozneje ustvarili družine in pozneje dosegli karierno varnost – a to hkrati pomeni, da se tudi “srednja leta” zamikajo. Poleg tega se brišejo meje med tem, kaj je “primerno” za določena leta. Hobiji, oblačila, glasba in življenjski slog niso več strogo vezani na starost, temveč na osebni okus in energijo posameznika.
Morda so Milenijci prva generacija, ki zares razgrajuje predstavo, da ima staranje en sam pravilen scenarij. Štirideseta niso več točka, kjer se je treba umiriti, temveč obdobje, ko imaš dovolj izkušenj, da veš, kaj nočeš – in še dovolj energije, da slediš temu, kar hočeš. Namesto krize srednjih let se pojavlja nekaj drugega: občutek, da življenje ni linearna lestvica, ampak proces, ki se lahko večkrat začne znova.
skrivnostna.si
