Baker ima nenavadno dvojno naravo. V laboratoriju je element z jasno opredeljeno kemijo, v mitih in ezoteriki pa kovina, ki naj bi prevajala energijo, spomin Zemlje in celo zdravilne frekvence. Zato se že tisočletja pojavlja v zapestnicah, amuletih, templjih in orodjih – kot da bi človeštvo slutilo, da v njem tiči nekaj več kot zgolj rdečkasta kovina.
Znanost pravi: baker je lahko toksičen, a le v presežkih. Telo ga potrebuje v majhnih količinah za delovanje encimov, tvorbo rdečih krvničk in živčnega sistema. Ko pa ga je preveč, postane nevaren. Ezoterika pa govori drugače: baker naj bi bil odličen prevodnik subtilnih energij, sposoben usklajevati elektromagnetno polje telesa. V tem pogledu ne “oddaja” frekvence sam po sebi, temveč ojačuje in vodi tiste, ki že obstajajo – podobno kot antena ne ustvarja signala, ampak ga ujame.
View this post on Instagram
Mistiki pravijo, da baker resonira z Zemljino naravno frekvenco, da pomirja telo in vzpostavlja ravnovesje med umom in snovjo. Zato naj bi ga nosili na koži, zlasti na zapestjih, kjer naj bi energijski tokovi lažje krožili. Skeptiki bodo rekli, da gre za placebo. A placebo ima eno neprijetno lastnost: deluje. In morda prav tu leži skrivnost bakra – ne v čarobni vibraciji, temveč v tem, kako subtilno vpliva na zaznavo telesa in uma.
Resnica je verjetno vmes. Baker ni čudežna kovina, niti demon v mineralni obliki. Je orodje. V napačnih količinah strup, v pravih pogojih zaveznik. In v simbolnem smislu opomnik, da meja med znanostjo in mistiko ni zid, temveč megla. Včasih kovina ne zdravi telesa – temveč spomni človeka, da posluša samega sebe.
skrivnostna.si
