A poleg simbolnih in psiholoških razlag obstaja še nekaj bolj vznemirljivega: številna zgodovinska poročila o videnjih. Ne le posamezniki, temveč cele posadke so trdile, da so sirene videle hkrati, na jasnem dnevu, brez megle ali neviht. Opisi se presenetljivo ujemajo – humanoidna postava, dolgi lasje, nenavadno bleda koža, gibanje, ki ni bilo povsem človeško. Te zgodbe se pojavljajo v ladijskih dnevnikih, starih časopisih in lokalnih kronikah obalnih skupnosti po Evropi in drugod.
Še bolj kontroverzne so pripovedi o truplih, ki naj bi jih morje naplavilo na obalo. Govori se o telesih, ki niso ustrezala nobeni znani živalski vrsti: preveč človeška, da bi bila riba, in preveč tuja, da bi bila človek. V več primerih naj bi bila trupla hitro odstranjena ali pokopana brez uradne razlage. Skeptiki trdijo, da je šlo za zverižene ostanke morskih sesalcev, mistiki pa opozarjajo na ponavljajoč vzorec – vsakič preveč hitro zaključeno zgodbo.
Tu se v pripoved vplete še senca oblasti. Nekateri verjamejo, da so vojaške in pomorske institucije skozi zgodovino naletele na pojave, ki jih ni bilo mogoče varno razložiti javnosti. Če sirene niso bile biološka bitja, temveč pojavi, ki vplivajo na človeški um, potem bi njihovo razkritje pomenilo priznanje, da obstaja nekaj v morju – ali v zavesti – česar ne znamo nadzorovati. In to je za sistem vedno bolj nevarno kot mit.
View this post on Instagram
So sirene torej res živele? Morda niso živele tako, kot si jih predstavlja pravljica. Morda so obstajale na meji med snovjo in zavestjo, med resničnim in zaznanim. In morda prav zato njihova zgodba vztraja že tisočletja. Ker ne govori le o morju, temveč o človeku – o tem, kako hitro lahko resničnost razpade, ko nekdo ali nekaj najde pot neposredno v misli.
skrivnostna.si
