20-letnica iskreno spregovorila o anoreksiji: “Najhuje ni bilo telo, ampak misli”

Iskrena zgodba 20-letnice, ki spregovori o anoreksija, prvih znakih motnje hranjenja, njenem vplivu na vsakdanje življenje in poti do okrevanja ob strokovni pomoči.

20-letna Sara je prvič javno spregovorila o svoji izkušnji z anoreksijo in opisala, kako se je na videz nedolžna želja po “bolj zdravem življenju” postopoma spremenila v resno motnjo hranjenja, ki je vplivala na vsak del njenega življenja.

Kot pravi, se je vse začelo počasi in skoraj neopazno.

“Hotela sem samo jesti bolj ‘pravilno’ in imeti več nadzora nad sabo. Nisem pa razumela, kako hitro to preraste v nekaj, kar te začne obvladovati,” je povedala.

Postopno drsenje v bolezen

Sara opisuje, da hrana sčasoma ni bila več običajen del dneva, ampak vir stalnega stresa in občutka krivde. Pravila, ki si jih je postavila sama, so postajala vse strožja, odstopanja pa so ji povzročala močno anksioznost.

“Najhuje je bilo to, da sem ves čas razmišljala o hrani. Ni bilo več prostora za nič drugega,” je dodala.

Zaradi bolezni se je začela umikati iz družabnega življenja, težje se je osredotočala na študij in postopoma izgubljala stik z vsakdanom.

Prelomni trenutek: omedlevica na fakulteti

Prelomnica je prišla nepričakovano, ko je na predavanju omedlela. Dogodek je bil zanjo in njeno okolico opozorilni znak, da situacija ni več obvladljiva.

“Takrat sem prvič zares videla, kako resno je vse skupaj postalo. To ni bila več ‘moja odločitev’, ampak nekaj, kar me je uničevalo,” je povedala.

Po tem dogodku je Sara sprejela odločitev, da poišče strokovno pomoč.

Okrevanje opisuje kot dolgotrajen in ne-linearen proces, ki zahteva veliko potrpežljivosti.

“Ni tako, da se en dan zbudiš in si v redu. So vzponi in padci. Pomembno je, da nisi sam,” pravi.

Danes Sara obiskuje terapijo in se postopoma uči bolj zdravega odnosa do hrane in svojega telesa. Ključno ji je, kot poudarja, predvsem to, da ima podporo bližnjih.

“Anoreksija ni o hrani”

Na vprašanje, kaj bi želela, da ljudje razumejo o motnjah hranjenja, odgovarja jasno:

“Ne gre za hrano ali videz. Gre za občutek nadzora, vrednosti in tega, kako vidiš samega sebe. In iz tega je zelo težko priti sam.”

Sara svoje zgodbe ne deli zato, da bi bila v središču pozornosti, temveč da bi pomagala drugim, ki se morda znajdejo v podobni situaciji.

“Če se kdo prepozna v tem, naj ne čaka predolgo. Pomoč obstaja in ni sramota jo poiskati,” sporoča.