Naši daljni predniki niso bili gospodarji narave. Niso imeli pušk, varnih hiš ali opozorilnih sistemov. Ob vodi so jih čakali krokodili, v visoki travi velike mačke, z dreves so prežale kače. Toda nevarnost ni prihajala samo s tal. Včasih je smrt priletela skoraj neslišno – naravnost z neba.
View this post on Instagram
Otrok, katerega smrt je pretresla zgodovino človeštva
Eden najbolj skrivnostnih fosilov v zgodovini raziskovanja človekovega razvoja je tako imenovani otrok iz Taunga. Gre za lobanjo približno 3,3 leta starega pripadnika vrste Australopithecus africanus, našega zgodnjega človeškega sorodnika, ki je živel pred približno 2,8 milijona let na območju današnje Južne Afrike. Fosil so odkrili leta 1924 in je postal eden ključnih dokazov, da se je človeška razvojna zgodba začela v Afriki.
Toda majhna lobanja ni razkrila samo tega, kdo je bil otrok. Morda je razkrila tudi, kako grozljivo je umrl. Dolga desetletja so znanstveniki razpravljali, ali ga je ubila velika mačka ali kak drug kopenski plenilec. Nato so raziskovalci podrobneje pregledali nenavadne poškodbe na njegovem obrazu in lobanji.
Napad, ki ga morda sploh ni videl
Predstavljajte si majhnega otroka, ki se igra ali išče hrano ob robu gozda. Nad njim je nebo navidezno mirno. Nekje visoko kroži velika ujeda in čaka na pravi trenutek. Otrok pogleda stran. Sledi nenaden udarec, razprta krila, ostri kremplji in popoln kaos.
Raziskovalci domnevajo, da je velika ptica roparica otroka napadla, ubila ter njegovo telo ali njegove ostanke odnesla na kraj hranjenja. Primerjave z današnjimi kronanimi orli kažejo, da so takšne ujede sposobne ubiti precej velike sesalce in prenašati ostanke plena v velikostnem razredu mladih homininov.
Kronani orel še danes lovi opice. Pri hranjenju s kremplji in kljunom poškoduje očesne votline, obrazne kosti in lobanjo. Prav takšne sledi naj bi bile vidne tudi na otroku iz Taunga.
Dokončnega posnetka dogodka seveda nimamo. Avtorji raziskav priznavajo, da vseh prask ni mogoče z absolutno gotovostjo pripisati ptici. Toda kombinacija vbodov, poškodb okoli oči in podobnih sledi na drugih živalskih kosteh z najdišča močno podpira teorijo o napadu velike ujede.
So bili majhni otroci njihova najlažja tarča?
Odrasli avstralopiteki so bili večji, močnejši in verjetno težji plen. Otroci pa so bili manjši, počasnejši in pogosto niso znali dovolj hitro prepoznati nevarnosti. Za orla, ki je lahko lovil opice in manjše antilope, bi bil osamljen mladi hominin lahko videti kot priložnost.
Toda znanost za zdaj ne more potrditi, da so naši zgodnji sorodniki redno končali v krempljih ptic. Otrok iz Taunga predstavlja enega najmočnejših primerov, raziskovalci pa poudarjajo, da bi za dokaz širšega pojava potrebovali več dobro ohranjenih otroških lobanj s podobnimi poškodbami.
Je strah pred senco nad nami zapisan globoko v nas?
Raziskovalca Lee Berger in W. Scott McGraw sta celo predlagala, da bi velike ujede lahko vplivale na razvoj vedenja, s katerim so se zgodnji hominini izogibali plenilcem. Kolikšen je bil ta vpliv, ostaja neznano, vendar je mogoče, da je bilo opazovanje neba nekoč enako pomembno kot pregledovanje trave in grmovja.
Skupinsko življenje, opozorilni klici in hitro skrivanje otrok pod drevesa ali skalne previse bi lahko pomenili razliko med življenjem in smrtjo. Morda zato ptica, ki hitro preleti nad nami in za trenutek zatemni sonce, še danes instinktivno pritegne naš pogled.
Lobanjo so gledali desetletja – pa spregledali ključne sledi
Najbolj osupljivo je, da je bila znamenita lobanja pred očmi znanstvenikov več desetletij. Pregledovali so njene zobe, možgansko votlino in položaj odprtine za hrbtenjačo, pri tem pa dolgo niso prepoznali znamenj, ki bi lahko razkrivala otrokove zadnje trenutke.
Šele primerjava z ostanki opic, ki so jih uplenili današnji kronani orli, je pokazala srhljivo podobnost. Otrok iz Taunga je tako postal tih opomin, kako drugačen je bil svet naših prednikov. Svet, v katerem nevarnost ni renčala samo iz teme. Včasih ni izdala niti glasu.
