View this post on Instagram
Dolga leta smo na dedovanje gledali precej preprosto. Mama in oče otroku predata svojo DNK. Otrok dobi polovico genetskega zapisa od enega in polovico od drugega. Toda znanost zadnjih desetletij kaže, da zgodba očitno ni tako preprosta. Način, kako človek živi, kaj doživi in čemu je izpostavljen, lahko vpliva na tako imenovani epigenom, nekakšen sistem kemičnih stikal, ki vpliva na to, kateri geni so bolj ali manj aktivni. In zdaj so znanstveniki našli sledove tega procesa tam, kjer jih marsikdo ne bi pričakoval. V semenčicah.
Raziskovali so moške, ki so imeli težko otroštvo
Raziskava, objavljena 3. januarja 2025 v ugledni znanstveni reviji Molecular Psychiatry, je bila izvedena v okviru velikega finskega projekta FinnBrain Univerze v Turkuju v sodelovanju z raziskovalci z Univerze v Københavnu. V raziskavi je sodelovalo 55 moških srednjih let. Raziskovalci so s standardiziranim vprašalnikom ocenili njihove izkušnje iz otroštva, vključno s trpinčenjem, zanemarjanjem in drugimi oblikami hudega zgodnjega stresa. Nato so primerjali semenčice moških z visoko stopnjo takšnih izkušenj s semenčicami moških, ki so poročali o zelo malo travmatičnih dogodkih. Rezultat jih je pritegnil.
DNK je bila ista, način njenega »branja« pa ne
Raziskovalci niso odkrili mutacij oziroma sprememb samega zaporedja DNK. Našli pa so razlike v epigenetskih oznakah. To je pomembna razlika. Če si DNK predstavljamo kot ogromno knjigo z navodili za izdelavo človeka, epigenetika ne spreminja besed v knjigi. Bolj je podobna zaznamkom, podčrtavanju in listkom, ki celici sporočajo: to poglavje beri bolj intenzivno, tega pa nekoliko manj. Pri moških z več izkušnjami trpinčenja v otroštvu so raziskovalci našli tri območja DNK z drugačno stopnjo metilacije ter spremembe v številnih majhnih nekodirajočih molekulah RNK.
Dva gena sta raziskovalce še posebej pritegnila
Znanstveniki še niso dokazali, da se travma prenese na otroka
To je del, ki pogosto izgine iz viralnih objav. Raziskovalci so našli povezavo med očetovimi izkušnjami iz otroštva in epigenetskimi značilnostmi njegovih semenčic. Niso pa v tej raziskavi dokazali: da te spremembe pridejo do zarodka, da spremenijo razvoj otrokovih možganov, da zaradi njih otrok postane bolj tesnoben, ali da se očetova travma v človeških družinah biološko prenaša iz generacije v generacijo. Profesor Hasse Karlsson z Univerze v Turkuju je zato posebej poudaril, da dedovanje teh ugotovljenih sprememb še ni dokazano in da so potrebne nadaljnje raziskave. To ni majhna podrobnost. To je meja med fascinantno hipotezo in dokazanim dejstvom.
Toda pri miših so znanstveniki že videli nekaj podobnega
Tu v zgodbo vstopijo raziskovalci z Univerze v Pensilvaniji. Že leta 2013 so v poskusih na miših pokazali, da lahko stres, ki ga doživi samec pred parjenjem, spremeni vsebnost mikroRNK v njegovih semenčicah. Njegovi potomci so nato imeli spremenjeno delovanje sistema, ki v telesu uravnava odziv na stres. Nadaljnje raziskave njihove ekipe so pokazale tudi možen molekularni mehanizem. S stresom povezane spremembe mikroRNK v semenčicah so lahko vplivale na zgodnji razvoj zarodka in poznejši odziv potomcev na stres.
Ali lahko dobro življenje posledice celo obrne?
Tu je še en posebej zanimiv del zgodbe. Poskusi na živalih kažejo, da epigenetske posledice stresa niso nujno nekaj trajnega in nespremenljivega. V eni raziskavi so mišim, ki so zgodaj doživele travmatičen stres, pozneje omogočili bogatejše okolje z več gibanja, stimulacije in socialnih možnosti. Takšno okolje je preprečilo nekatere posledice travme pri naslednji generaciji, hkrati pa so raziskovalci opazili tudi spremembe v epigenetskih vzorcih. To je spodbudno. Vendar tudi tukaj ni pošteno napisati: »Terapija izbriše travmo iz sperme.« Tega pri ljudeh znanstveniki niso dokazali.
Očetovo zdravje pred spočetjem očitno postaja vse pomembnejše
Dolga desetletja se je pri zdravju bodočega otroka največ pozornosti razumljivo namenjalo materi. Kaj uživa med nosečnostjo? Ali kadi? Ali pije alkohol? Kako se prehranjuje? Toda vedno več raziskav odpira vprašanje, koliko lahko že očetovo zdravje in življenjske okoliščine pred spočetjem vplivajo na biologijo semenčic in s tem potencialno tudi na prihodnjo generacijo. Raziskovalci proučujejo vpliv stresa, prehrane, telesne aktivnosti, starosti in različnih okoljskih dejavnikov. Semenčica očitno ni samo majhen paket DNK, ki potrpežljivo čaka na svojo veliko življenjsko nalogo. S seboj prinaša tudi precej zapleteno molekularno prtljago.
Travma morda pusti globljo sled, kot smo mislili
Nova finska raziskava tako še ne dokazuje, da moški otroku biološko »preda svoje travme«. Dokazuje pa nekaj, kar je že samo po sebi presenetljivo: moški, ki so doživeli veliko trpinčenja v otroštvu, so desetletja pozneje imeli drugačen epigenetski profil semenčic kot moški brez takšnih izkušenj. Dogodki iz zgodnjega otroštva so torej pustili merljiv biološki podpis tudi v reproduktivnih celicah. Ali lahko ta podpis vpliva na naslednjo generacijo, je eno najbolj zanimivih vprašanj, na katera bodo morale odgovoriti prihodnje raziskave.
