Milena Zupančič je v svojem življenju doživela prizor, ki danes zveni skoraj kot odlomek iz grozljivke. Ko je bila še zelo mlada, jo je stara mama prosila, naj na pokopališču opravi star slovenski pogrebni običaj: iz odprtega groba je morala vzeti lobanjo svojega pokojnega dedka, jo umiti z blagoslovljeno vodo in zaviti v bel prt. Ko je ugotovila, da bo morala vse opraviti sama in v mraku, jo je preplavil strah. A prav tisti večer je za vedno spremenil njen odnos do smrti.
Zgodbo, ki bi si jo danes marsikdo težko predstavljal, je slovenska igralska legenda večkrat pripovedovala v intervjujih. O njej je pisal tudi Tadej Golob v njeni biografiji Kot bi Luna padla na zemljo – prav s tem nenavadnim dogodkom je začel pripoved o njenem življenju.
Teta je umrla, odprli so družinski grob
Vse se je zgodilo ob smrti njene najstarejše tete. Pokopati so jo nameravali v družinski grob, v katerem je že počival Milenin stari oče. Takrat je bil ponekod še živ običaj, da so ob ponovnem odprtju groba po več letih poiskali lobanjo prej pokopanega pokojnika. Lobanjo so očistili oziroma umili z blagoslovljeno vodo, jo zavili v bel prt, naslednji dan pa jo ob novem pogrebu položili na krsto novega pokojnika. Zupančičeva je v intervjuju pojasnila, da je bil takšen postopek nekoč nekaj znanega, danes pa ga zaradi upepeljevanja skoraj ni več. Etnolog Milko Matičetov je temu običaju že leta 1955 posvetil celotno razpravo z naslovom Umita in v prt zavita lobanja pri Slovencih, kar potrjuje, da ni šlo zgolj za nenavadno navado ene družine.
Stara mama ji je rekla: ti boš to naredila
Ko je bilo treba opraviti obred, je stara mama prosila Mileno, naj tokrat nalogo prevzame ona. Zupančičeva je pozneje priznala, da je bilo opravilo zanjo strašljivo. Smrt je poznala že iz otroštva, saj so ljudje takrat pogosto umirali doma in otroci pred smrtjo niso bili tako odmaknjeni kot danes. Kljub temu se je je dolgo bala. Stara mama je očitno vedela, da jo je strah, zato ji je svetovala, naj gre po starejšo žensko, ki je živela blizu pokopališča, in jo prosi, naj jo spremlja. Milena je odšla ponjo. Potem pa presenečenje. Ženska je imela zlomljeno nogo v mavcu. Ni mogla z njo.
Mrak, prazno pokopališče – in dedkova lobanja
Mileni ni preostalo drugega. Na pokopališče je morala sama. Ko je prišla tja, se je že mračilo. Na pokopališču ni bilo nikogar. Sama je pozneje opisovala, da sta jo popolnoma prevzela tesnoba in strah. Pred njo pa je bila lobanja človeka, ki zanjo ni bil neznan pokojnik. Bil je njen dedek. Človek, s katerim je živela, se pogovarjala, igrala in šalila. Nato je naredila nekaj, česar se je še nekaj trenutkov prej skoraj panično bala. Prijela je lobanjo v roke. Umila jo je in opravila vse, kar je narekoval običaj. In zgodilo se je nekaj nepričakovanega.
Strah je začel izginjati
Namesto da bi jo bilo vedno bolj groza, se je zgodilo ravno nasprotno. Med umivanjem dedkove lobanje je strah začel popuščati. Zupančičeva je pripovedovala, da se je med opravilom postopoma pomirila. Dogodek, ki se je začel kot eden najbolj neprijetnih trenutkov njene mladosti, je tako postal izkušnja, ki je popolnoma spremenila njen pogled na pokopališča. Kasneje je povedala, da jih je začela celo zelo rada obiskovati.
Zakaj so Slovenci sploh umivali lobanje?
Čeprav se danes običaj sliši skoraj neverjetno, ima precej globlje korenine. Etnološki zapisi kažejo, da je bilo obredno umivanje lobanje oblika tako imenovanega drugega pokopa. Ko so družinski grob ponovno odprli, so posmrtne ostanke prejšnjega pokojnika uredili, posebno pozornost pa namenili lobanji. Takšna šega je bila dokumentirana predvsem na območjih Gorenjske, Koroške in Kanalske doline. Lobanjo so po umivanju zavili v bel prt in jo ob novem pogrebu položili skupaj z novim pokojnikom. Z običajem so bila povezana tudi različna ljudska verovanja o dolžnosti potomcev do umrlih in o miru pokojnikov.
Danes se nam tak neposreden stik s posmrtnimi ostanki zdi skoraj nepredstavljiv. Za prejšnje generacije pa je bila smrt precej bolj prisotna v vsakdanjem življenju.
Iz grozljive izkušnje je nastal nenavaden mir
Morda je najbolj presenetljiv del zgodbe prav njen konec. Dekle, ki je v mraku stopilo na prazno pokopališče z velikim strahom pred mrtvimi, je po srečanju z dedkovo lobanjo desetletja pozneje govorilo o pokopališčih kot o krajih, kjer se počuti mirno. Tudi v intervjuju za OnaPlus je opisovala, kako s sestrami ob družinskih grobovih niso samo žalovale. Na pokopališču so posedale, se pogovarjale in se tudi smejale.
Dogodek je pustil tako močan vtis, da ga je Tadej Golob izbral za začetek njene biografije. Po njegovih besedah je njen poseben odnos do smrti vplival celo na način, kako je pozneje smrt upodabljala na gledališkem odru in filmu. Včasih je torej najbolj nenavadna življenjska lekcija lahko skrita prav tam, kamor si človek najmanj želi iti – na praznem pokopališču, v mraku, iz oči v oči z lastno minljivostjo.
