V kulturi, ki poveličuje stalno produktivnost, je počitek pogosto napačno razumljen kot šibkost ali izguba časa. A psihologija ponuja povsem drugačno razlago: počitek je biološka potreba, ne razvada.
Ljudje, ki so odraščali v okolju z veliko stresa, čustvene napetosti ali visokih pričakovanj, se pogosto že zelo zgodaj naučijo biti stalno “na preži”. Njihov živčni sistem ostane v stanju pripravljenosti tudi takrat, ko nevarnosti ni več. Posledica tega je, da jim umirjanje povzroča nelagodje, občutek krivde ali celo strah.
To je še posebej izrazito v času dopustov in praznikov. Ko se tempo upočasni in telo končno dobi prostor za okrevanje, se namesto olajšanja pogosto pojavijo nemir, notranja napetost ali občutek, da bi “morali početi nekaj koristnega”.
Znanstvene raziskave kažejo, da ta občutek ni naključen. Študije, objavljene v strokovnih revijah s področja psihonevroendokrinologije, potrjujejo, da namenski, zavesten počitek znižuje raven kortizola, stresnega hormona, zmanjšuje čustveno reaktivnost in pomaga ponovno vzpostaviti ravnovesje v živčnem sistemu. Raziskave o izgorelosti dodatno potrjujejo, da so obdobja okrevanja ključna za:
-
čustveno uravnavanje
-
delovanje spomina
-
odpornost duševnega zdravja
Brez počitka se telo in um ne “utrdita”, temveč se izčrpavata. Pomembno sporočilo je preprosto, a pogosto prezrto: če telo prosi za počitek, ga je smiselno poslušati, še posebej na prvi dan v letu, ko vsi vemo, da smo utrujeni in neprespani. Včasih se zdravljenje zgodi prav v tišini, mirovanju in dovoljenju, da za trenutek ne delamo ničesar.
skrivnostna.si
