Dolga leta je veljal za superzvezdnika zdrave prehrane. Losos – simbol omega-3 maščob, fit krožnikov in “čistega” življenja. A zdaj prihaja hladen tuš. Vedno več študij in okoljskih poročil opozarja, da je gojeni losos lahko ena najbolj problematičnih izbir na krožniku. In razlogi niso ravno prijetni.
View this post on Instagram
Najprej – kemikalije in onesnaževala. Raziskave so pokazale, da gojeni losos pogosto vsebuje višje ravni obstojnih organskih onesnaževal (kot so PCB-ji in dioksini) kot divji losos. Gre za snovi, ki se kopičijo v maščobi in so povezane z dolgoročnimi tveganji za zdravje. Losos je masten – in prav tam se težave rade zadržijo.
Potem so tu antibiotiki in pesticidi. V intenzivni akvakulturi ribe živijo v gostih jatah, kjer so bolezni pogoste. Rešitev? Zdravila. Študije in nadzorni pregledi opozarjajo, da se v nekaterih primerih uporabljajo antibiotiki in sredstva proti parazitom, ki lahko pustijo sledi v končnem izdelku ter prispevajo k širšemu problemu odpornosti na antibiotike.
Tretji udarec prihaja z etikete: barva. Naravni losos je rožnat zaradi prehrane. Gojeni pa pogosto ni. Zato se mu v krmo dodajajo sintetični pigmenti, da izgleda “bolj zdravo” in bolj privlačno. Videti je popolno – a videz zna varati.
In še prehranska ironija: razmerje maščob. Čeprav losos slovi po omega-3, študije kažejo, da ima gojeni losos pogosto več omega-6 maščob, ki v presežku spodbujajo vnetne procese. Manj “zdravja v ravnovesju”, več kalorij in maščob, kot si večina predstavlja.
Dodajmo še okoljski vidik: onesnaževanje morij, pobegi gojenih rib in vpliv na divje populacije. Slika postaja vse prej kot rožnata.
Je torej losos sovražnik številka ena? Ne nujno. A študije jasno opozarjajo, da gojeni losos ni avtomatsko zdrava izbira, kot smo verjeli. Ključ je v izvoru, nadzoru in zmernosti. Znanost namiguje: ko gre za lososa, ni vse zlato, kar je rožnato.
skrivnostna.si
