Večina ljudi si pod besedo »zasvojenost« predstavlja alkohol, droge, cigarete ali igre na srečo. Malokdo pomisli na tek. A resnica je drugačna: tudi tek lahko postane prava, resna zasvojenost.
In ne gre za pretiravanje. Zasvojenost z vadbo (vključno s tekom) ima vse klasične znake odvisnosti – izgubo nadzora, odtegnitvene simptome, nadaljevanje kljub škodi in popolno prevlado nad življenjem.
Ko se »zdrav« hobij spremeni v past
Začne se nedolžno. Nekdo začne teči, da bi bil fit, da bi zmanjšal stres, da bi se počutil bolje. Kmalu odkrije tisti znameniti »runner’s high« – val endorfinov in dopamina, ki ga možgani hitro prepoznajo kot nagrado. In nato se zgodi isto, kar se zgodi pri drugih zasvojenostih: možgani začnejo zahtevati več.
Čez čas tek ni več izbira. Postane nuja. Če ga ni, nastopi nemir, razdražljivost, občutek krivde, anksioznost – klasika odtegnitvenih simptomov. Oseba teče tudi, ko je bolna, poškodovana ali popolnoma izčrpana. Zanemarja družino, delo, prijatelje. Laže o tem, koliko je pretekla. Vse se vrti okoli kilometrov.
To ni več »disciplina«. To je zasvojenost.
Znaki, da gre za odvisnost in ne zgolj za strast
- Ne morete izpustiti treninga – tudi za ceno zdravja.
- Če ne tečete, se počutite slabo (anksioznost, jeza, krivda, depresija).
- Tek ima absolutno prednost pred vsem drugim.
- Potrebujete vedno več kilometrov ali intenzivnosti, da dosežete enak občutek.
- Nadaljujete kljub poškodbam, bolečinam in opozorilom zdravnikov.
- Skrivate, koliko pravzaprav tečete.
Če se v tem prepoznate, ne gre za to, da ste »preveč motivirani«. Gre za to, da ste izgubili nadzor – točno tako, kot se zgodi pri kateri koli drugi zasvojenosti.
Zakaj je to nevarno?
Ker se skrije za masko zdravja. Okolica pogosto hvali: »Kakšna disciplina!« »Si res vztrajen!« Medtem pa telo razpada – kronične poškodbe, hormonske motnje, oslabljen imunski sistem, pri ženskah lahko tudi izguba menstruacije. Duševno pa postaja vse težje: vrednost se meri izključno v pretečenih kilometrih.
Zasvojenost z tekom je še posebej zvijača, ker je družbeno sprejeta in celo občudovana. Zato jo je težje prepoznati in še težje priznati.
Tek sam po sebi ni problem. Problem nastane, ko postane edini način, kako se človek počuti dovolj dober, dovolj miren ali dovolj živ.
Zasvojenost ni vedno vidna na prvi pogled. Včasih nosi tekaške superge in merilnik srčnega utripa. Včasih je videti zdrava, disciplinirana in celo zgledna.
A če dejavnost, ki bi vam morala dajati svobodo, postane nekaj, česar ne morete nehati – potem gre za zasvojenost. In tudi ta zasvojenost si zasluži, da jo vzamemo resno.
