Dolgo je veljalo, da so mačke samostojne, hladne in navezane predvsem na prostor, ne na človeka. A vsak, ki je kdaj živel z mačko, dobro ve, da je resnica precej globlja. Mačka si človeka ne zapomni le kot nekoga, ki ji daje hrano. Zapomni si njegov vonj, glas, dotik, navade in občutek varnosti, ki ga je ob njem doživljala.
Po opažanjih številnih veterinarjev naj bi mačka potrebovala približno tri mesece tesnega stika s človekom, da si ga vtisne v spomin za zelo dolgo obdobje. Ko se med njima ustvari zaupanje, ta vez ne izgine kar tako. Tudi po letih ločitve naj bi mačke prepoznale človeka, ki so ga nekoč imele rade — po vonju, tonu glasu ali načinu dotika.
Zato zgodbe o zapuščenih mačkah, ki čakajo na istem mestu, niso le ganljive pravljice. Mačka lahko prostor poveže z osebo, ki jo je imela rada. Če njen človek nenadoma izgine, se lahko vrača tja, kjer ga je nazadnje videla, kjer ga je vohala ali kjer se je počutila varno.
View this post on Instagram
Za človeka je mačka morda le del življenja. Ima službo, družino, prijatelje, skrbi in opravke. Za mačko pa je njen človek lahko središče sveta. On je tisti, ki ji odpira vrata, jo poboža, jo nahrani, ji govori, jo pomiri in ji daje občutek doma.
Ko mačka izgubi lastnika, lahko doživi pravo žalovanje. Postane tišja, manj je, se skriva, mijavka, išče znane vonjave ali spi na mestih, kjer je bil njen človek. To ni razvajenost. To je navezanost.
Prav zato “samo mačka” nikoli ni samo mačka. Je bitje z občutki, spominom in neverjetno sposobnostjo navezanosti. Morda ljubezni ne pokaže vedno glasno. Morda ne maha z repom kot pes. Toda ko se zvečer uleže poleg vas, ko se z glavo podrgne ob vašo roko ali ko vas po dolgem dnevu čaka pri vratih, vam na svoj način govori: poznam te, zaupam ti, moj si.
