Gre za stavek, ki na prvi pogled zveni skoraj žaljivo, a prav zato ljudi tako močno pritegne. V resnici ne govori o neumnosti, ampak o pogumu. O tistem trenutku, ko nekdo v odnosu prvi odloži ščit, utiša ponos in se odloči tvegati. Citat kroži po spletu, vendar brez jasnega vira, romana, pisma ali strani, kjer naj bi bil zapisan. Kljub temu je misel postala viralna, ker zadene nekaj zelo resničnega: ljubezen redko nastane tam, kjer oba človeka ves čas računata, analizirata, preverjata in se branita.
Dva zelo previdna človeka lahko drug drugega občudujeta. Lahko se pogovarjata ure in ure. Lahko si dopisujeta, se razumeta, se privlačita in si celo želita bližine. A če oba čakata, kdo bo prvi pokazal ranljivost, se lahko ljubezen ustavi še preden se sploh začne.
Pretirana pamet je v ljubezni lahko tudi ovira. Človek začne secirati vsak pogled, vsako besedo in vsak premor med sporočili. Namesto da bi čutil, preiskuje. Namesto da bi zaupal, predvideva najslabše. Namesto da bi se prepustil, išče varnostno mrežo.
View this post on Instagram
Toda ljubezen nikoli ni popolnoma varna. V njej je vedno nekaj tveganja. Nekaj nelogičnega. Nekaj, česar ne moreš dokazati z argumenti. Zato ljudje pravijo, da mora biti v ljubezni vsaj eden dovolj »nor«, da verjame tudi takrat, ko razum še nima vseh odgovorov.
To pa ne pomeni, da je treba biti slep, naiven ali prenašati nespoštovanje. Prava ljubezen ne potrebuje norosti v smislu kaosa, manipulacije ali trpljenja. Potrebuje pa mehkobo. Potrebuje človeka, ki ne meri vsakega občutka kot poslovno tveganje. Potrebuje nekoga, ki si upa biti človeški. Dostojevskemu pripisana misel nas zato ne uči, da pametni ljudje ne morejo ljubiti. Uči nas, da ljubezen ne preživi samo od pameti. Potrebuje srce, spontanost, zaupanje in včasih tudi kanček norosti.



