Znanstveni zapisi in sodni primeri razkrivajo srhljivo dejstvo: nekateri ljudje so med spanjem hodili, vozili avtomobile, se pretepali – celo ubijali – ne da bi se kadarkoli zares zbudili. Telo deluje na avtopilotu, osebnost izgine, možgani pa nadaljujejo program brez nadzora zavestnega jaza.
Obstajajo tudi stanja, kjer se zgodi ravno nasprotno. Um se prebudi, telo pa ne. Človek je buden, pri zavesti, prestrašen, a popolnoma negiben. Ne more govoriti. Ne more se premakniti. Dih se zdi težak. Pojavijo se halucinacije – sence, postave, občutek prisotnosti nekoga v sobi. Pritisk na prsih je resničen. Strah prav tako.
V redkih in še bolj pretresljivih primerih možgani vztrajajo v sanjskem stanju tudi takrat, ko telo umira. To pomeni, da so lahko zadnji trenutki zavesti povsem odmaknjeni od realnosti – brez bolečine, a tudi brez zavedanja, kaj se v resnici dogaja. Smrt morda ni vedno takšna, kot si jo predstavljamo.
Spanec torej ni zgolj počitek. Je eno najbolj ranljivih stanj, v katero človeški um vstopi vsako noč. Medtem ko telo počiva, se možgani gibljejo po tanki meji med redom in kaosom, zavestjo in izgubo nadzora.
Morda prav zato spanec že od nekdaj buri domišljijo, strahove in mite. Ker nas vsak večer spomni, da nad lastnim umom nimamo vedno popolne oblasti – in da je tišina noči lahko veliko bolj aktivna, kot si upamo priznati.
