Najbolj zahrbtna naj bi bila visceralna maščoba – tista globoka trebušna maščoba, ki se ne nabira le tik pod kožo, ampak objema notranje organe. Raziskave jo povezujejo z večjim presnovnim tveganjem, stresni odziv in kortizol pa sta že dolgo povezana z nalaganjem maščobe prav v predelu trebuha.
A tu se zgodba šele začne. V maščobnem tkivu deluje encim 11β-HSD1, ki lahko neaktivni kortizon pretvarja nazaj v aktivni kortizol. Z drugimi besedami: pri debelosti lahko maščobno tkivo sodeluje pri lokalni “proizvodnji” aktivnega stresnega hormona. To ne pomeni, da trebuh sam od sebe čudežno ustvarja debelost, pomeni pa, da je hormonska zgodba veliko bolj zapletena od preprostega štetja kalorij.
In prav zato lahko agresivne diete včasih udarijo nazaj. Študije so pokazale, da omejevanje hrane lahko poveča stres in raven kortizola, še posebej kadar se hujšanje spremeni v stalno lakoto, pritisk in občutek krivde. Telo takrat ne dobi sporočila “varno je hujšati”, ampak “nevarnost, varčuj!”.
Več o večerni rutini poiščite tukaj:
View this post on Instagram
Bistvo? Trebušna maščoba ni vedno samo zgodba o krožniku. Pogosto je tudi zgodba o stresu, spanju, hormonih in življenjskem ritmu. Če telo vsak dan živi v alarmu, bo tudi hujšanje težje. Zato morda rešitev ni še ena brutalna dieta, ampak najprej vprašanje: ali se moje telo sploh počuti varno?
